Tiskane izdaje
Če se danes naključno drenjate na primorski cesti in imate pred sabo do zadnjega kotička napolnjen avto s slovensko registracijo, iz prtljažnika pa moli star hladilnik in zvitek z bambusovimi palicami, potem ste lahko prepričani: to je pavšalist. Danes je njegov dan. Začenja se namreč sezona v hrvaškem kampu, kjer ima zakupljeno parcelo od maja do oktobra.
Biti pavšalist je poseben življenjski stil, pisan na kožo Slovencem. Prvič: izplača se. Slovenec že izračuna, koliko oseb na koliko dni se bo izmenjalo na njegovem posestvu. Drugič: imeti pavšal v kampu je kot nekakšen vikend, ta pa je tradicionalno hrepenenje »slehernega« Slovenca.
Ne le da so vsi pavšalistovi konci tedna in seveda glavni dopust rezervirani za isti pogled na morje, isto plažo, soseščino z istim borovcem in sosedovo prikolico, njegove obveznosti so resnejše. Pavšalist si 24 ur na dan, 365 dni v letu. Sezono začneš na velikonočni ponedeljek, ko opraviš najbolj umazano delo; zima naredi svoje na mediteranski zemljici, baldahin je treba razviti iz polivinila, peska je skoraj zmanjkalo in umetna trava je zguljena.
Čez prvomajske praznike sledi čiščenje najmanjših podrobnosti, zasajanje rož, nameščanje anten, obešanje zaves in prvi kos mesa na žaru. Potem se začne dolgo vroče poletje, a slovenski pavšalist nikakor ne počiva. V stiku je z vodstvom kampa, se pogaja za ceno, se jezi na enotedenske turiste, skrbi za nočni mir, preverja čistočo toaletnih prostorov in založenost trgovine, pospravlja, čisti, pometa svoj mali svet in se druži z drugimi pavšalisti.
Nikjer na svetu Slovenci niso tako složni kot sredi hrvaškega kampa. Biti pavšalist pravzaprav pomeni članstvo v najtrdnejši slovenski skupnosti. Ljubijo morje, sonce, modro nebo in so se pripravljeni za svoj drugi dom boriti s prvim in zadnjim kadrom na recepciji.
