Dobro jutro: Poljubi in objemi

Sedim v kavarni Astoria v prestolnici kulture, pred mano »prometni znak s poljubom« Petre Varl, v sklopu instalacije, s katero je prepreden center mesta. Mimo se sprehodi mlad parček, zaustavita se pred znakom, se spogledata, nasmehneta in se poljubita. Tako filmsko kot par na znaku. Pogledam okrog sebe, kavarna se smehlja. Instalacija deluje. Niz imen svetovnega formata, ki so nastopila v Mariboru in še bodo, je seveda impresiven, a če pustimo Lent in velike kulturne dogodke ob strani: da začutiš pospešen srčni utrip mesta, je dovolj že kratek sprehod. Na vsakem koraku te presenetijo drobne ljubke stvari, ki ti izvabijo nasmešek.

Stopam po Vetrinjski ulici, vse razpoke in luknje so umetelno zakrpane z barvastimi mozaiki, napake mesta so postale njegove prednosti. Spet na drugih ulicah so nesrečni žvečilni gumiji dobili novo vlogo: prebarvani s fluorescentno barvo, ponoči zažarijo in se spremenijo v »mlečno cesto«. Stara okna zapuščenih stavb so oživele stripovske podobe. Še bolj pozorno oko v skoraj vsaki izložbi v centru mesta opazi porumenelo fotografijo starega Maribora iz prejšnjega stoletja. Velika kavarna, nad katero se boči napis Jančarjeve drame Veliki briljantni valček, je postala mesto knjig – Mariber.

Čas je za popoldansko kavo. V zavetju Hude kave spijem espresso, se zazrem v premični oder, ki bo zvečer ulico spremenil v mravljišče mladih, lepih in srečnih. Na vrhu ulice stojijo tri stare gondole s Pohorja, ki se ob petkih in sobotah zvečer spremenijo v kabine za »intelektualne kurbe«, mlade študentke, ki ponujajo intelektualne storitve. Če so drage? »Z zvodnikom smo se pogodile za enotno ceno naših storitev, 15 evrov na pol ure pogovora,« je zapisala ena od njih. Njena storitev: pogovor o bogu in svetu v nemščini.

Dobre ideje so najbolj poceni in Mariboru je uspelo. Če to lahko napišejo pri Süddeutsche Zeitung, zakaj ne bi smela jaz.