Dobro jutro: Romanje v večer

Nikoli ni mogoče iti dvakrat po isti poti. Tudi današnje nismo začeli na začetku včerajšnje, ampak povsem na novem in tudi drugačnem rojstvu budnega dneva. Ta začetek je napovedal, da nas bo današnja pot peljala do večera, iz izkušenj pa že vemo, da je to le obljubljeni večer in da nimamo prav nobenega zagotovila, da ga bomo zares dosegli. A si ga vsi (zdravi, čili, žalostni, bolehni in upam, da prav tako vsi slabotni in tudi neozdravljivi) želimo doseči; tako močno želimo, da bo današnje popotovanje skozi dan pravzaprav naše romanje v obljubljeni večer.

Mnogo nas bo šlo skozi iste kraje, vstopalo skozi ista vrata, si del poti delilo z istimi ljudmi kot včeraj, pa vendar pot ne bo ista. Trave ob njej bodo imele težje glave zorečih semen, razpoka na suhi zemlji bo nekoliko širša in globlja, nasmeh bo na drugih obrazih, ki bodo prihajali naproti, mrki pogledi bodo streljali drugam kot včeraj, divje se bo mudilo drugim, šolarka na drugi strani ceste bo imela drugače spleteno kito, še celo okus po zajtrku in jutranji kavi bo spominjal na drugačen jutranji zakrament.

Včerajšnja orodja bodo spočita, danes za spoznanje lažja ali težja, naša volja pa trdnejša ali bolj zakrknjena, da še sami ne moremo ugotoviti, kaj nam jo je spremenilo.

Vsak si je že »postavil« svoj današnji Rim, ki bi ga kot (izvorni) romarski cilj rad dosegel v obljubljenem večeru. Eni so se podali na zaobljubno pot, drugi na spokorno, pa spet nekateri na pobožno ali četrti le na delovno, vsi pa z enakimi željami: da jim noga do obljubljenega večera ne bi klecnila na kakšnem ovinku, da strmina na poti ne bi bila prehuda in se zaradi sonca ali česarkoli drugega ne bi odprla kakšna (nova) pekoča rana. A če človek skozi lastno življenje hodi kot božjepotni romar, spoštljivo, vztrajno in po pameti, bo žuljev in opeklin malo, zato pa toliko več obljubljenih večerov in zahvalnih misli.