Dobro jutro: Rože nesmrtnosti

Na živo zelenih travnikih cvetijo marjetice, po poletni suši je iz globokih korenin že drugič pognal regrat, vijoličasti kadulji pa delajo družbo velike bele marjete, ivanjščice, ki jih je genialni Carl von Linné poimenoval Chrysantemum, in s tem povzročil zmešnjavo v zgledno urejenem botaničnem prostranstvu, ki ga je uredil prav on. Prej in, resnici na ljubo, tudi potem, so bile krizanteme rože, ki sicer bledo spominjajo na marjete, a samo od daleč; zamenjati krizantemo z marjeto je, kot da bi princeso zamenjali s spletično; tudi če sta obe lepi, je ena plemenitega, druga pa »divjega« rodu.

Krizanteme (zaradi Linnéja Dendrantheme) so na Kitajskem gojili že davno prej, preden je Evropa imela obrise današnje. Zapisano je, da je bila tam že petsto let pred Kristusom ena najbolj občudovanih in z vso vrtnarsko umetnostjo vzgajanih rož. Ponekod je po priljubljenosti prekašala vse druge cvetlice. Pesniki in filozofi so ji posvečali verze, tako kot tisoč let pozneje v Evropi neki drugi, čisto drugače dehteči roži, vrtnici. Na Daljnem vzhodu, vse do Japonske, je krizantema, s svojimi žarkastimi cvetovi in poznim cvetenjem, ponazarjala popolnost. Na Japonskem je cvet krizanteme emblem cesarske hiše.

V Evropo so jesenske lepotice prek Kitajske prinesli šele v poznem 18. stoletju. Danes so, tudi zato, ker prenašajo mraz in cvetijo jeseni, dobičkonosen posel vrtnarjev. Nešteto hibridnih vrst z velikimi, polnimi, pajkastimi, okroglimi ali anemonastimi cvetovi vseh toplih barv, od sončne do rjaste, ter bele in vijoličaste – samo modre, tako kot pri vrtnici, ni – je na voljo za en sam namen potrošnikov: da se razkazujejo prvega novembra na grobu. Drugega novembra ne zanimajo nikogar. Čeprav je cvet, ki na drugem koncu sveta pomeni popolnost in sonce, tudi v domači vazi prelep vodnik v svet spomina.