Dobro jutro: Slamica

Človek je rojen, da živi v krčih negotovosti ali v letargiji dolgočasja, je zapisal Voltaire. No, zdaj smo očitno pri drugem; v jutrih za isto mizico, istim natakarjem in istim naročilom. Iz oči v oči z znanim sogovornikom, ki ne more presenetiti. Sredi te navade nekega dne z grozo opazim spremembo. Iz tira me vrže rdeča slamica v kozarcu s pomarančnim sokom. Od kod se je vzela? In zakaj? V tem lokalu še nikoli ničesar niso postregli s slamico.

Pomislim na najhujše, kajti časi so sami po sebi hudi; gotovo lastnik namerava dvigniti cene. Ali pa jih je že! Pogledam naokoli za cenikom (ni ga) in opazim, da so tudi na sosednjih mizah in v kozarcih slamice. Vijolična, črna, zelena in rumena, pisano tihožitje sredi pustih miz.

Pokličem natakarja, zahtevam odgovor. Nima časa, preoblači si pulover, z vrta ga kličejo kadilci. Stvar postaja sumljiva. Ne samo da je v zraku čutiti konspiracijo, ustrašim se, da se korenito spreminja stari dobri plastično-medeninast ambient mojih juter. In mene pri tem nihče ni nič vprašal!

Zato zdaj sprašujem natakarja, on pa ne razume vprašanja. Slamica? Kar tako jo je dal. Nenadoma? Ja, zakaj pa ne. Pogledal je barvo gostovega puloverja in slamico uskladil z njo. Temu se reče posebna pozornost, črkuje. Mu je to naročil šef? Ne, šef leži doma z angino. Kar tako, na svojo roko, za eno srčno in prijazno dobro jutro.

Sprejmem darilo. Sprijaznim se. Spijem sok po slamici in življenje je spet lepo. Ker vem, da bo jutri vse po starem. In tudi slamice v kozarcu ne bo več.