Tiskane izdaje
Doslej se je formirala tako rekoč sama po sebi, spontano, za vsem skupaj ni bilo nobenega posebnega načrta. Časi so drugačni, nacionalne specifike sicer še niso povsem izbrisane, vendar iz dneva v dan izgubljajo na pomenu, nakazuje pa se povsem nov trend, namreč da je mogoče – če imaš seveda dovolj denarja – kulturno identiteto tako rekoč iz nič ustvariti čez noč.
Gre seveda za nekatere mega kulturne in predvsem muzejske projekte v zalivskih državah. Zadnji v skoraj nepregledni vrsti je Guggenheimov muzej v Abu Dabiju, ki bo vrata obiskovalcem predvidoma odprl čez tri leta. Lokacija je bil še pred nekaj leti zgolj nenaseljeni peščeni otok, do katerega je bilo moč priti le s čolnom, kmalu pa bom tam zrasel objekt, ki bo kar desetkrat večji od matičnega newyorškega muzeja.
To pa še ni vse; že naslednje leto se bo v prestolnici Združenih arabskih emiratov odprla podružnica pariškega Louvra, leto kasneje pa še izpostava Britanskega muzeja. V Abu Dabiju sicer niso tako razsipni pri nakupu umetnin kot v Dohi, kjer so zapravili že milijardo evrov, vendar je tudi 600 milijonov spodobna vsota, s katero so pridobili vrsto klasičnih mojstrovin, sicer pa naj bi obiskovalce privabljala tudi in predvsem ikonična muzejska arhitektura. Frank Gehry je še vedno zelo iskan arhitekt za muzejske gradnje, pa čeprav variacije na isto temo, ki se jih je že marsikdo naveličal.
Lahko sicer vzvišeno skomignemo z rameni, češ gre zgolj za nekakšen kulturni »diznilend« brez prave organske povezave z okoljem, vendar bi se lahko po Arabcih v čem tudi zgledovali, tudi če se zdi, da jim ne moremo z ničemer konkurirati. Denimo z razdelano strategijo kulturne politike in vsaj s kančkom občutka za posel, čeprav so pri nas takšne ideje skoraj popoln tabu. Seveda ne, ker bi pričakovali milijone obiskovalcev iz tujine, ampak predvsem zaradi nas samih. Peter Rak
