Dobro jutro: Trave so večne

Tako potiho in za začetno spodbudo bi se bilo vredno vprašati, koliko trav poznamo. Mi, vsak zase! Ki hodimo po tratah, parkih in planinskih pašnikih, ki doma kosimo svoje trate ali na njivah izmed izbranih donosnih rastlin pulimo nezaželene trave in druge zeli.

Odgovori bodo zanimivi, večinoma pa skopi, v to ni treba dvomiti in takega odgovora samemu sebi se tudi sramovati ni treba. Ni sramota ne vedeti, sramota je v neznanju vztrajati, nam je na neki fakulteti v glave vbijal (in v marsikatero je s tem tudi prodrl) strah in trepet zbujajoči profesor.

Trave so večne, tako večne, da jih naša osebna minljivost ne uspe niti opaziti in si njihovih stebelc, kolenc, latov in korenin niti podrobneje ne ogleda, kaj šele, da bi jih klicala po imenih. Še tistih nekaj iz osnovnošolske biologije od ivanjščice do travniške kadulje hitro ponikne v senčne kote spomina in tako večino svojega življenja tacamo po njih, ne da bi vedeli, koga smo pohodili, na katerih dišečih travah smo se naužili razlezenega občutka brezkončnega udobja ali celo, katero travo smo zataknili za lase svojemu prvemu poljubu.

Vračanje na cvetoči travnik, ki ga je danes že težko najti, vzbudi v nekdanje vonjave zapredene spomine vsakomur, ki jih je kdajkoli tam odložil. Enim na obračanje dišečega sena, drugim celo na ročno košnjo in švistenje ostrih rezil, pa spet nekomu na prvo skrivno poležavanje; nekateri smo se med cvetočimi travami valjali celo s šolskimi knjigami in se ob lisičjem repu ponovno spomnimo učenja na pamet čisto določene pesmi ...

Tako smo vsak zase in vsak svojo zgodovino pisali s travami in v travah, pa še vedeli nismo, da smo mi odvisni od njih in ne one od nas. Vse civilizacije so namreč zrasle in se ohranile prav z določenimi travami. Ker so trave tudi vsa žita, koruza in riž sta travi, oves, proso, rž, ječmen tudi, še celo bambus. Če so nam pomagale zrasti, bi bilo prav, da bi jih odslej še več klicali s pravimi imeni.