Dobro jutro: Trenutek

Zgodi se, da se zbudiš v nesmiselno jutro in da se ves dan nadaljuje v tem tonu. In takrat se res ne morem ukvarjati s tem, ali je to zakon kvantne fizike, sem jaz tista, ki s frekvenco misli kot magnet privlačim čedalje bolj neprijetne dogodke, zadirčno uslužbenko, verbalni napad voznika na cesti. Veš, da si se znašel na liniji dogodkov, ki gredo v smer, ki ti ni nič več všeč, in ne veš, kako bi jih zaustavil.

In vendar se menda da obrniti dan v drugo smer. Včasih obračanje tega volana zahteva nečloveško disciplino, ki je nimam, včasih je dovolj čokoladni bonbon, ki ti ga skupaj s svežim časopisom stisne v roke gospod v trafiki; včasih kompliment klošarja, ki ti hoče vrniti petdeset centov; najbolj pa nasmeh neznanke v dvigalu v kliničnem centru, zaradi katerega postanem bolj pogumna.

In potem so tudi dnevi, ko prekipevaš od nekakšne radovednosti, kaj ti bo prinesel dan – in ti – kdo ve, zakaj, res prinese nekaj lepega. Dežne kaplje imajo takrat svoj čar, železniška postaja z vlaki, ki bi bila lahko depresivna, spomni na poslavljanja, a tudi na srečanja, ki so se zgodila, nekoč nekje. Hočem reči, včasih med banalnimi in čudežnimi stvarmi ni pozitivnih, negativnih predznakov. Kot pravi Boštjan Narat v eseju: Vsak trenutek je potencialno svet. Čudeži so vsakodnevni, tako kot je vsakodnevno vse okrog nas. In banalnost stvari je podobno čudovita kot banalnost trenutkov.

»Spomnim se, kako mi je neki gledališki režiser rekel: Na večerno predstavo mi prinesi ves tvoj dan na krožniku. Prinesi mi vse, kar se ti je danes zgodilo. In prinesel sem mu svoje življenje,« mi je nekega peklensko vročega avgustovskega popoldneva v Sarajevu rekel Jeremy Irons. Ni to najlepša definicija vsega, kar je? Vsak dan bi morali sami sebi prinesti naš dan, trenutke na krožniku. In jih pogledati od strani, pogledati kot darilo. Ker tudi so. Prijetni ali niti ne preveč. V vsakem trenutku smo sposobni spremeniti njihov predznak.