Dobro jutro: Utrujenost

Je morda kdo, ki še ne ve, kaj je to spomladanska utrujenost? Če že ne spomladanska, pa vsaj navadna utrujenost sama po sebi. Je morda kdo, ki pride v ponedeljek v službo spočit in komaj čaka, da »raztura«?

Z mano je popolnoma drugače: ob ponedeljkih me vse boli. Ko grem po stopnicah, jih čutim od pet do ušesnih mišic, od bicepsov do tricepsov, od mišic na prstih do tistih na očesnih vekah. Samo jezična mišica je malo uspavana. Verjetno je to čisto slovenska navada, po kateri se v nedeljo gara še bolj kot od svetka do petka. Ob nedeljah si človek reče: končno imam nekaj časa zase. In vstane uro prej. Iz čistega egoizma. Če že gre za tvoj prosti čas, si ga boš menda ja privoščil. V teh dneh je zjutraj že svetlo, ptiči zgodaj glasni, časopis tanjši, mesto spi ... Kot nalašč za kratko kolesarsko dirko. S poti se vrneš še pravi čas, da zaviješ v trgovino, skuhaš kosilo in pospraviš po hiši. Potem imaš dve možnosti: v vrt ali na sprehod v naravo. V vrtu lahko koplješ, sadiš pomidore (v Istri vse bolj rastejo pomidori in vse manj paradižniki), presajaš solato, peteršilj, sadiš oleandre, brnistro, baziliko, luštrek, origano, poseješ rukolo ... V nedeljo je odpeljal zadnji vlak za rezanje oljk in trt. Še bolje je, če za končno sprostitev pokosiš travo in opereš avto, da ti kdo spet s prstom v prah ne napiše »Operi me Aldo«.

Izolskega zobozdravnika vprašam, kako je premaratonil vse klance in ovinke na poti od Fornač do Taverne. Deloval je mirno, osredotočeno in samozavestno, kot bi se pravkar s čim zafiksal. »To redno počnem. Poglej, kaj se dogaja okoli nas. Raje grem za dve uri in se vrnem drug človek, s čisto glavo. Vse tiste žabe in kače, škorpijoni in podgane ... se razblinijo.« Tudi on se je danes komaj vlekel po stopnicah, utrujen do onemoglosti. Do petka se bo ravno toliko spočil, da ga bo že pošteno treslo. In bo komaj čakal na svojo dozo konec tedna.