Dobro jutro: Voda

Ne spreglejte, da je v jutranji kavi pred vami v skodelici največ – vode. Morda zraven nje na mizici stoji še kozarec bistre tekočine, ki s svojim hladom zbira drobne kapljice na zunanji površini stekla. Ko boste poljubili rob skodelice ali kozarca, bodite pozorni na božanski občutek, ki ga lahko doživi le človekovo telo ob svežem požirku. Ne glede na to, kaj ste izbrali za svojo božansko pijačo, v vsaki je največ vode, vse drugo so dodatki.

Ob takih srkih se zdi pritoževanje nad poletno vročino nesmiselno – morda nam nebo tako pregreva ta svet zgolj zato, da bi spoznali pravo vrednost vode. Da bi nas naučilo med družinske in nacionalne zaklade šteti tudi izvire, studence, zajetja, vrtine, reke, močvirja in jezera. Da bi nam dopovedalo, kakšni bogovi na zemlji smo, dokler imamo pitne vode na pretek. Že pred štiridesetimi leti so Haložani glasno zahtevali, da se pravica do pitne vode zapiše v ustavo. Ker so že zdavnaj spoznali, da se edino s tako pravico preživi.

Ob jutranji kavi bi nam morala zrasti samozavest. Okrog dva tisoč vodnjakov, zajetij in izvirov napaja dva milijona v tej deželici bivajočih. Dobrih 180 milijonov kubičnih metrov vode posrkamo iz njih in devet desetin tega porabimo ljudje, skoraj desetino pa industrija.

Vsako leto se obnovi več kot osem milijard kubičnih metrov naših podtalnih voda, so že pred dvema letoma izmerili in izračunali naši strokovnjaki za okolje. Za vsakega prebivalca torej po skoraj štiri tisoč kubikov, porabi pa je vsak dobrih 80 kubikov na leto. Unescov kazalnik varne preskrbe z vodo pravi, da je potreben alarm, če porabimo tri desetine letnih obnovljivih količin podtalnice.

Na zelo varni strani tega merila smo. Preveč trdno prepričani, da nam jutranje kave, osvežujočega tuširanja ali bistrega potočka ne more nič ogroziti, še vedno premalo podoživljamo vsak požirek božanske bistre vode.