Tiskane izdaje
Ljudje radi zremo v prihodnost. Eni kukajo v karte za tarot, drugi v kavno usedlino, tretji v znanstveno-fantastične knjige, četrti pa v futurološka poljudnoznanstvna dela.
Potem prvi in drugi razmišljajo o ljubezni, zdravju in službi, tretji in četrti pa morda o tridimenzionalnih printerjih, iz katerih bodo v prihodnosti ustvarjali, kar si bodo zaželeli. Ali o hrani v tabletkah, ki bodo rešile problem lakote na svetu, ali vsaj vprašanje, kaj bo danes na jedilniku.
Smo pa tudi taki, ki nas gledanje v prihodnost fascinira, zato radi beremo astrološke napovedi, hkrati pa se znanstveno-fantastičnih napovedi bojimo.
Vizionarski francoski pisec Jules Verne, ki sem ga rada brala v mladosti (hm, morda bi pa on poleg Karla Maya fantiče prepričal, da odložijo tablice in v roke vzamejo knjige), je sredi devetnajstega stoletja pisal o podmornicah in raketah, o električnih pištolah in telegrafih.
Posamezne naprave, ki jih je napovedal, so v svetu avantur zabavale, a v svetu resničnosti so jih zlorabili za vojne potrebe. Zato se tridimenzionalnih printerjev ne veselim, ampak v njih vidim potencialno nevarnost.
Hranilne tabletke morda nikoli ne bodo orožje, toda po drugi strani bodo odvzele delček tistega, po čemer se človeški svet razlikuje od sveta tehnologij: videz, vonj in okus jedi.
Kako pomemben je, denimo, vonj, se lahko prepričamo, ko se nam v nosnice prikrade duh po sveže pečenem kruhu. Iz ust se v trenutku pocedijo sline, in tudi če nismo lačni, začnemo razmišljati, kako bi ugriznili v zlato zapečeno štručko.
Kronski dokaz vpliva vonja na tek so bile zadnjič vonjave babičinega babgulyása, madžarske fižolove enolončnice iz govejega mesa. Osemletnik, ki za nič na svetu ne bi dal v usta karkoli, kar od daleč spominja na zelenjavo, je takoj začel vohati po zraku. Ko ga je prebrisanka vprašala, ali bi jedel, je samo pokimal. Katere tabletke bi imele tako moč?
