Dobro jutro: Z babico na pot

Nekaj metrov od morja, na obali, na samem, pa ne povsem, sploh pa ne sama. Psiček, troje deklet in deklica, še nekoliko mlajša od njih. Vsaj po pameti. To je namreč prijazna mamica in babica, ki je zelo pozabljiva in se vedno znova nekaj novega nauči. Demenca. Najbolj strastna je v politiki. Doma vsak dan na televiziji spremlja neposredni prenos debate politikov iz parlamenta. Resničnostni šov za zvesto gledalko, ki posluša vse verbalne bistroumnosti in veliko več neumnosti ljudi, zbora izvoljenih. Skrbno beleži njihove izjave v posebno beležko, da ne pozabi. A kaj bi to, potem pozabi, kje je beležka …

Nerodna reč, ko želiš v pogovoru uporabiti ključno besedo, a je ne najdeš. Ko rečeš zobovje namesto drobovje ali celo stava namesto krava. Ko si prepričan, da se beseda začne na r, potem pa ugotoviš, da se začne na g. Najboljša stvar pri tem je, da take zagate zvodenijo malo zatem, ko se pojavijo. Hudo je, ko ob šestih zjutraj misliš, da je šest zvečer, ali ko ključe od stanovanja odložiš na zabojniku za smeti, ker si tja odvrgel vrečo na poti do trgovine, in nanje pozabiš.

Trenutek za uganke. Nima fantek kapice, kapica ima fantička. Privihrale sapice, niso vzele kapice, vzele so fantička. Želod. Uganka, ki se je babi spominja do črke. Profesorica slovenščine v pokoju zna še vedno začetek Prešernovega Povodnega moža, Kettejeve noči, ki trudno molči, Kosovelove brinjevke, ki prileti na Kras, ali Gregorčičeve Soče.

Neverjetno, kako spomin na nekdaj ostaja, novi, sveži verzi pa uhajajo. Na srečo (to se njej zdi nesreča) se ji iz minute v minuto izmikajo tudi floskule novodobnih govorcev. Ostajajo le v njeni beležki ...

Črne figure, bele figure, po poljih premikava ure in ure (beremo uganke Anje Štefan). »Ta uganka je zate, babi. Malo pomisli,« reče vnukinja in babi izstreli: »Šah«. Veliko je tudi svetlih isker v breznu pozabe! Ne pozabite na babico.