Tiskane izdaje
Viktorja Janukoviča so Ukrajinci leta 2010 sami izvolili za predsednika svoje države, lani odstavljenega Mohameda Morsija Egipčani leta 2012, leto pred tem je na tajskih volitvah zmagala Jingluk Šinavatra, ki kljub protestom še zagotavlja, da ne bo odstopila. Tudi nekdanjega slovenskega premiera Janeza Janša, ki je pod pritiskom nezadovoljnih državljanov odstopil lani, je na vrh vlade potrdil demokratično izvoljeni parlament. Vsak od teh politikov je nastopal s popolnoma drugačnimi načeli in programi in jih politično ni mogoče metati v isti koš, skupna pa jih je zamera dovolj obsežnemu ali glasnemu delu svojih državljanov, da so ti na ulici dosegli politične spremembe. Ne glede na to, ali se je to zgodilo miroljubno kot v Sloveniji ali pa šele po prelitju krvi kot v Ukrajini ali Egiptu, ti primeri kažejo na današnjo politično negotovost tudi v državah, v katerih imajo volivci vsakih nekaj let priložnost za volilni obračun s političnimi elitami.
Nov položaj je vsekakor mogoče pripisati tudi tehnološki revoluciji, ki z novimi družabnimi povezavami in načini komunikacije omogoča združitev enako mislečih tudi tam, kjer bi se prej morda vsak od njih samo pridušal v krogu svojih znancev. Zaradi vsega naštetega pa lahko zdaj tudi manjšinski deli ljudstva povzročijo globoke politične spremembe tudi tam, kjer bi pred tem zanje potrebovali volilno večino. Kdo bo naslednji? In kaj to pomeni za politično evolucijo od antičnih časov pred francoski in ameriške revolucije do demokratičnih revolucij dvajsetega stoletja?
Še ne tako davno je demokracija pomenila predvsem vladavino ljudstva kot celote prek njihovih predstavnikov in to vse od tedaj, ko so jo »izumili« stari Grki. Abraham Lincoln je demokracijo opredelil kot vladavino ljudstva od ljudstva in za ljudstvo (the rule of the people by the people and for the people), profesor političnih znanosti z univerze v Sydneyu ter berlinske ustanove Wissenschaftszentrum (WZB) John Keane pa je še pred desetletjem razmišljal o demokraciji kot klišeju: »To ni nujno nekaj slabega, saj klišeji služijo tudi kot hiter način komunikacije med akterji, ki imajo drugače le malo ali celo nič skupnega. Klišeji prinašajo zaupanje in medsebojno razumevanje, včasih pa služijo tudi zmanjšanju občutljivosti akterjev za njihovo lastno zgodovino, za otopitev možganov in oslabitev oči tako zelo, da ti niso več sposobni sprevideti, kaj govorijo ali delajo.«
Kliše preproste demokracije, ki je po njegovi definiciji vladavina suverenega ljudstva, je zanj takšen primer, sam zagovarja »kompleksno demokracijo«, nenasilne načine delitve oblasti in način življenja, »v katerem je odločanje in razporeditev moči med prebivalstvom utemeljena na percepciji, da 'no body rules', da ne vlada nihče.« Ne gre za zagovor anarhije, ampak za nove prijeme, ki bodo vladavini ljudstva dali konkretno vsebino ter jo odrešili manipulacij. John Keane govori o nenasilnem vključevanju, na kompromisu in pravičnosti utemeljeni delitvi oblasti, in še posebej o zakonsko spoštovanem dostojanstvu drugih. Francoskega predrevolucijskega politika Françoisa Guizota omenja kot prvega, ki je razložil intelektualni paradoks sodobne demokracije, da se kaj lahko spremeni v prilaščanje oblasti. Morda tudi zato, ker je to ustavni monarhist leta 1848 doživel na svoji koži.
V devetnajstem stoletju pa so kritiki vladavine (enega) ljudstva svarili predvsem pred »despotizmom večine«, danes je vse bolj jasno, da zatiranje manjšin ali določenih delov družbe še zdaleč ni edina nevarnost za miroljubne spremembe oblasti. Ponekod gre tudi za spopade med deli družbe z različnim ideološkim ali etničnim nabojem, John Keane pa je ob smrti Louja Reeda pisal tudi o rock'n'roll demokraciji in osebnostih, ki so znale nasprotovati gospodovalnosti in komformizmu. Bi lahko to opredelilo tudi globoko željo delov mlajših generacij, da se za svoje ideale bojujejo na barikadah, še posebej, ker najbrž še velja znamenita Guizotova ugotovitev o različnih političnih usmeritvah srca in glave pri dvajsetih ali tridesetih letih?
Keane pa omenja tudi Alexisa de Tocquevilla, ki je v svojih delih izpričeval »strastno ljubezen do svobode, zakonov in spoštovanja pravic«, a v človeškem srcu videl tudi »zapeljan« okus po enakosti, »ki povzroči, da si ljudje bolj želijo enakosti v sužnosti od neenakosti v svobodi.« V enaindvajsetem stoletju pa tudi ta dilema ni več dovolj, demokratične vlade, če hočejo ostati predstavnice vsega ali vsaj večinskega prebivalstva, morajo obvladovati tudi umetnost dobrega vladanja. Gospodarska rast skupaj z zagotovitvijo delovnih mest vse bolj postaja predpogoj za družbeni mir, pri čemer se ni več mogoče naslanjati le na posredovalno vlogo države. Če kaj, so zadnje finančne krize dokazale, da tudi države nespametno zapravljajo prihodnost svojih državljanov, vsaj delno zaupanje se vrne šele, ko ljudje na koncu tunela vidijo boljše možnosti zase in za svoje potomce.
Brez dvoma: pred nami so napeti časi z neznanskimi novimi možnostmi, a tudi z doslej neznanimi možnostmi zlorab.
