Tiskane izdaje
Nekoč bi skoraj izgubil mornarskega očeta. V pristanišču so nalagali tovor in kapitan je hotel prihraniti nekaj denarja. Namesto predpisanih tovornih pregrad je namestil cenejše, saj je računal na kratko plovbo in dobro vremensko napoved. Vendar se je v Rokavskem prelivu razbesnelo hudo neurje. Valovi so bili vse močnejši, zato pregrade niso zdržale teže tovora.
Po slabi uri so popustile in ves tovor je zdrsel na levo. Velika ladja se je tako nagnila, da bi lahko posadka z rokami dosegla morje. V strojnici je olje škropilo iz batov. Oba krmarja sta do popolne izčrpanosti vodila ladjo med valovi, da se je privlekla do španske obale. Fotografija nagnjene ladje v pristanišču se je kot manjši čudež znašla v več španskih časopisih. Kapitan pa je moral na disciplinsko komisijo in nikoli več ni smel opravljati kapitanskih nalog.
Na to zgodbo sem pomislil med ogledom izjemno poučnega in večkrat nagrajenega dokumentarca Inside job, ki analizira nastanek globalne finančne in gospodarske krize. Eden izmed sogovornikov je avtorju filma pojasnil, da so velike finančne ustanove podobne tankerjem - ogromnim plovilom, ki morajo imeti že v zasnovi predvidene podobne varnostne mehanizme kot ladje: pregrade med posameznimi posli (upravljanjem premoženja, izdajanjem kreditov, vlaganjem, trgovanjem ...), pravilno razporeditev tovora in druge varovalke, ki pomagajo preživeti nepričakovana neurja ali nesreče.
Takšne varovalke so bile v finančne tankerje nameščene po drugi svetovni vojni in so veljale do konca sedemdesetih let, ko so jih začele neokonzervativne vlade pospešeno odpravljati, da bi olajšale poslovanje finančnim ladjarjem.
Primerjava bančništva z ladjarstvom je vabljiva.
Manj pravil je pomenilo manj stroškov z bančnimi pregradami, manj delovnih ur v pristaniščih, več prostora za tovor, hitrejše prevoze in večje dobičke prevoznikov. Ladjarji, ki so spoštovali predpise, so zaradi višjih cen postali manj konkurenčni in so izgubljali stranke. Pristanišča, ki so imela strožja pravila, so izgubljala ladjarje, kar je pomenilo propad lokalne pomorske dejavnosti in brezposelnost. Zato so začela tudi pristanišča odpravljati predpise, da bi postala konkurenčnejša in zanimivejša za ladjarje.
Politiki v pristaniških mestih so vedeli, da je blagostanje odvisno od ladijskega prometa, zato so interese mesta - in tudi svoje položaje - vse bolj podrejali interesom ladijske industrije. Regulatorji niso hoteli omejevati cvetoče gospodarske panoge, zato ob kršitvah in zlorabi položaja niso ukrepali, dokler zakonske reforme niso uveljavile novih deregulacijskih ukrepov. Združenja delodajalcev so s podporo politike zlomila sindikate, mediji so bili slepi za proteste okoljevarstvenikov in koruptivno prepletenost politike z ladjarji. Hudih pomorskih nesreč je bilo vse več, a zanje ni odgovarjal nihče, saj niso vpleteni prekršili nobenega pravila ali zakona, ker pomorskih pravil in zakonov skoraj ni bilo več - ali pa so ščitili ladjarje.
Novo stanje je ustrezalo vsem. Ladjarji so imeli večje dobičke. Gospodarstvo pristanišč se je okrepilo. Potrošniki so kupovali cenejše izdelke. Pomorska dejavnost je v statističnih kazalcih prinašala gospodarsko rast celotni naciji in je postala preveč pomembna, da bi jo pustili propasti, čeprav je vse več ljudi vedelo, da je katastrofa neizogibna, a si niso več znali predstavljati drugačnega gospodarstva, politike in delovanja družbe. Enako njihovi volivci. Konec ladjarjev je bilo enako koncu sveta.
Ob poslušanju razlogov, zakaj mora Slovenija nujno sprejeti najrazličnejše protikrizne ukrepe in reforme, se je treba vedno znova opomniti, da jih prav tako izrekajo talci podivjane panoge: finančnega sektorja.
Ukinjanje obveznih pregrad, razporejanja tovora in največje še varne količine tovora je islandskim bankam omogočilo, da so se zadolžile za desetkratnik celotnega nacionalnega BDP. Bonitetne družbe, na katere se sklicujejo slovenski vladni predstavniki, so tem bankam do zadnjega namenjale (ali celo prodajale!) najvišje ocene. Najuglednejši ameriški in britanski ekonomski strokovnjaki in predavatelji na poslovnih šolah so Islandijo hvalili kot zgledno, uspešno in konkurenčno gospodarstvo. Mediji so opevali domače finančne Vikinge, ki so za stotine milijonov evrov sposojenega denarja »kupovali« podjetja in trgovine po londonskem High Streetu. Ko se je islandski balon razpočil, ni bankrotirala samo mala otoška država, ampak je za sabo potegnila tudi ostale, saj je ves finančni svet deloval po enakih načelih. Vsi so bili Islandija.
Vendar za globalno krizo ni odgovarjal noben bančni kapitan, ki je hotel zaslužiti več denarja, ali zakonodajalec, ki je dovolil prenapolnjene finančne tankerje brez ustreznih varovalk. Bonitetne agencije kljub katastrofalno zgrešenim napovedim še naprej izrekajo vplivna »mnenja« o podjetjih, državah in družbah. Politika še naprej ne zna misliti drugačnega gospodarstva, politike in delovanja družbe, mediji pa javnosti zgolj uravnoteženo in profesionalno posredujemo ideologijo neizogibnosti finančnega ladjarstva. Do naslednje (ne)naravne katastrofe.
