Tiskane izdaje
Oni dan sva s prijateljem, sicer znanim gledališkim igralcem, sedela ob kozarcu osvežitve, z modrega neba pa je sijalo več kot rumeno sonce, ki je na naju in na preostanek milijonskega Zagreba pošiljalo hudohudo vroče žarke. Mimo naju so sem ter tja hitele »djevojke u ljetnim haljinama«/dekleta v poletnih oblačilih, ki so več razkazovala, kot prikrivala ... Vzrokov za osvežitev je bilo torej več kot dovolj ...
No, pa mi je sogovornik začel pripovedovati neko zgodbo, za katero sprva sploh nisem dojel, da je resnična.
Takole gre:
»Stanovalci ene od visokih stavb v eni od ulic v zagrebškem kvartu Trešnjevka so jezni kot hudič. Pa začudeni tudi! Nekdo iz njihove sedemnajstnadstropne stolpnice namreč skoraj vsak dan na pločnik pred stavbo meče drek. Pravi drek, zavit v toaletni papir! Kdo je to, ne vedo, ne pomagajo niti kamere, ki so jih namestili. Komunalci »zadevo« čistijo, vendar »drekač« znova in znova poskrbi za novo pošiljko,« mi je pripovedoval prijatelj D.
Z odprtimi usti sem poslušal in nikakor mi ni bilo jasno, kaj se dogaja.
»Daj, sereš,« sem mu skušal pač dopovedati, da naj me ne zaje***a in naj si ne izmišljuje.
»No, pa da boš vedel, seronja sere že dva dolga meseca ...«
Res nisem vedel, kaj naj si mislim, nato pa sva odprla razpravo o »debilih«, »kretenih« in podobnih »...ilih«, ki znajo na vsake toliko greniti vsakdanje življenje. Res jih je nekaj in ko zatežijo, pač zatežijo do konca. »Pa ko bi vsaj imeli malo stila,« se je začudil D. in pol za šalo, pol zares prijavil, da je njegova prijateljica, ki pač živi v omenjenem bloku, dejala, da je ena od osrednjih ugotovitev aktualnodnevnegapolitičnosralnega trenutka pri njih na trešnjevki ta, da ima »seronja pač redno prebavo ...«
No, midva sva po modrim nebom in zlatim soncem še ugotovila, da je omenjeni »seronja« pač še en v hudo dolgi vrsti debilov, ki krasijo in grenijo vsakdanje že itak zagrenjeno in »posrano« življenje, ne le na Hrvaškem, ampak tudi v njeni severni soseščini, se pravi starejši evrobratski državici Sloveniji. Spomnil sem tudi na enega od slovenskih poligralcev in polhumoristov, ki je dejal, da »če si v Sloveniji humorist, večino časa igraš debila. Po možnosti je potem to razglašeno še za genialno početje, češ, poglejte, na kaj se je zreduciral ...«
No, tisti debil iz zagrebške Trešnjevke in njegovo početje zagotovo ne bosta razglašena za genialca in genialno početje, ampak zgolj za − debilkota!
Pač še enega v dolgi, dolgi vrsti tistih, ki »krasijo in grenijo« naše vsakdanje že itak zagrenjeno in »posrano« življenje.
P. S.: Debil je sicer izraz, ki se je v psihologiji uporabljal za duševno prizadete otroke med osmim in dvanajstim letom, katerih IQ je znašal med 51 in 70 točk. Pogovorno je »debil« izraz za neumno osebo. Absolutno se oproščam vsem, ki bi utegnili biti zaradi izraza debil − užaljeni in prizadeti!
