Tiskane izdaje
Bil je čas kosila in ni se mi dalo skakati okoli štedilnika. Rešitev je prišla sama od sebe. Zazvonil je telefon, s kolegom sva se nekaj dogovarjala glede izmenjave nekih podatkov in papirjev, ko se z one strani sliši glas. »Mater, stari, a veš, da razmišljam, da bi skočil v tvojo bližino, saj veš, do one restavracije, kjer obračajo kralja živali ...«
Potem sva se dobila in se naslajala ob pogledu na »kralja živali«, ki se je vrtel okoli svoje osi na počasnem ognju in čakal, da ga šef, pravzaprav nadkuharskišef, sname in razseka na porcije. Nama s kolegom se ni mudilo nikamor. Časa sva imela malo več, saj sva svoje obveznosti oddelala, šefi so naju pustili pri miru, osvežitev pod krošnjo in v senci ogroooomnih dreves pa je zdravilno delovala na pregreti telesi.
Beseda je dala besedo in potem sva »udarila« eno moško o kuhariji. Oba imava namreč to (ne)srečo, da si morava kaj dobrega skuhati tudi sama, a to za naju ni nobena težava, sva ugotovila.
Ah ta kuharija. Včasih se mi namreč dozdeva, da že malce pretiravamo v tem nenehnem omenjanju kuharije, receptov od naših babic, tet, stricev ali tistih Slovencev, ki Dalmatince učijo, kako se pripravlja riba ali hobotnica ... In podobno.
Res se mi zdi že malo preveč. No, saj vem, da se s tem ne bodo strinjali tisti, ki služijo s tem v obliki raznih teve oddaj, s prodajo različnih knjig o tem, kako so kuhale njihove babice, ali pa v stilu »strici so mi povedali, da je najbolje, ko v posodo damo blablablabla ...«
Oni dan mi je prišla v roke neka revija, v kateri se je z naslovnice sicer kazala neka novinarka, ki se je pravkar ločila od nekoga, s katerim je živela pet let ... No, pa sem zato, da bi bil bolje obveščen tudi na tem področju prelistal revijo in zasledil prispevek o neki dami, ki je izdala knjigo, v kateri je objavila ljubezenska pisma, ki jih je njena stara mati pošiljala staremu očetu, medtem ko sta bila razdvojena; vmes pa mu je tudi svetovala, kako in kaj naj si pripravi za kosilo ali večerjo ali za obrok kartako ... No, ko sem zagledal fotografijo s podpisom, da gre za tradicionalno dalmatinsko sladico - francosko torto, pa se mi je malce zavrtelo ...
Pravzaprav se mi zdi, da si naši številni kuharji vsakdanji res že izmišljujejo zadeve, katerih rdeča nit je, da velikokrat - seveda so izjeme, da le ne bo pomote in zamere - radi naredijo iz »pi**e kapelico«, kot bi dejal moj upokojeni novinarski kolega Oto z Dela.
Ampak, naj ima vsak svoje veselje.
»Si predstavljaš, da bi naju zdaj natakar podučil, da nama je prinesel »svinjske koščke z dobro rejenega pujsa, pečenega v lastni omaki, na posteljici s svežo solato, zraslo na jugozahodu hrvaškega podeželja in prelito z omako iz zgodnjepoletnih plitvičkih kopriv?« me je pobaral kolega, v trenutku, ko sva napadla porciji odojka.
Odvrnil mu nisem, saj nisem nameraval zamuditi trenutka, ki je v gurmanologiji najboljši. Predvsem pa ni kulturno govoriti med jedjo ... Pa naj si kdorkoli misli, karkoli si hoče!
