Tiskane izdaje
Oni dan sva z Brankom, izkušenim Zagrebčanom, oba zrla skozi okno lokala, v katerem se skoraj redno srečujeva. In nisva kaj veliko govorila. Pa ne za to, ker si ne bi imela kaj, vendar sva oba, kot sva ugotavljala, bila zatopljena z mislimi glede ropa bližnjega kioska, v katerem oba, bolj ali manj redno, kupujeva časnike.
»Banda,« je spregovoril moj doslej molčeči sogovornik. Zatopljen v svoje misli, sem le prikimal. Je pa zato natakarica Dragica prekinila Brankov monolog in pridodala, da so taisti večer oropali tudi trgovino v njenem kvartu. Zdaj tudi sam več nisem smel molčati. »Banda,« sem skušal dodati piko na i.
Za Zagreb pravijo, da je varno mesto. Tako se je pridušal prvi mož mesta, pa prvi policist in še nekateri njuni uslužbenci in podrejeni. Prebivalci hrvaške milijonske metropole večinoma ne delijo njunega (in njihovih) prepričanj.
Omenjena ropa sta pravzaprav »mali ribici« v morju velikih dogajanj. Minule dni so kriminalisti spet imeli dela na pretek. V akciji, s šifrirnim imenom Mamma mia, so priprli združbo, ki je eno do hrvaških bank in neko podjetje s pomočjo t. i. rizičnih posojil oškodovala za najmanj 11,3 milijona evrov, ki so jih pospravili v lasten žep ali izkoristili za poslovanje svojih podjetij.
S časnika na mizi je v naju pogledoval naslov: »Podkupnina zdravniku, plava ovojnica profesorju ... Kaj takega doslej nisem videl nikjer.«
Radovednost ni dala miru, stran 16 pa je povedala še več in do neke mere potešila mojo radovednost. Hrvaški javnosti je omenjene besede namenil šef delegacije Evropske unije Paul Vandoren. V pogovoru je med drugim še dejal, da je doslej sicer imel nekakšno predstavo o korupciji, vendar je le ta bila do prihoda na Hrvaško »povsem drugačna«.
O, ti zlomka, sva dejala z Brankom skoraj istočasno. Kot da je kje drugje drugačna? Kradejo vsi, še posebej in najraje javni denar. »Ja, le kdo bi pa sam sebi kradel,« je pametoval D., ki se nama je pridružil ob kozarčku nedeljskega pogovora. »Tudi takšni so,« se je vključila Dragica in s pladnjem, polnim naročil, odbrzela proti terasi in upokojitvi nasproti.
»In kar je najhuje, potem nas, tebe, mene in še koga, ti, ki sprejemajo podkupnine, kuverte, odojke, piščance ... učijo, kako izgleda poštenje; kako se moramo obnašati. Banda bandasta,« je dejal Branko in malce pordečel v obraz.
Spet ga je namreč zaneslo v časnik, tam pa v objavljeno novičko, kako so neznanci iz skladišča tam-in-tam ukradli več kot 10 tisoč litrov piva oziroma najmanj 20 tisoč pollitrskih steklenic. Taistega piva, ki ga ima sam sicer najraje.
Ko se je Dragica tokrat s praznim pladnjem vračala do točilnega pulta, je ošvrknila Branka zaradi rdeče barve na obrazu. »Sonce, Brankec, sonce?« »Ne, Dragica zlata; zaradi bande bandaste,« ji je dejal, popravil svojo zeleno vrečko, ki je njegova zvesta spremljevalka na sprehodih od točke X do točke Y, in, ki je od teže pogovora, ki ga je morala poslušati, zlezla nekam proti robu in je bila tik pred padcem, ter mirno dejal: »Daj, Dragica, ponovi vajo. Dokler mi banda bandasta še tega, kar imam v žepu, ne odvzame!«
