Tiskane izdaje
Pred dnevi sem na radiu slišal pesem, v kateri je neka skupina prepevala o tem, kako se igrišča spreminjajo v parkirišča, kako rastejo hiše, ki niso ničemur podobne, kako je vse skupaj »vzel hudič« in podobno. Neke vrste uglasbena urbanistična kritika ne le Zagreba, ampak menda vse Hrvaške.
Potem sem se spomnil, kako so mi pred kratkim znanci razlagali, kako so jim uničili sosesko (kvart), igrišče »izbrisali« in uredili nekaj parkirišč, poleg pa neke vrste lokal, v katerem naj bi se zbirali sosedje ...
Isti dan, morda le kakšno uro pozneje, sem držal v rokah časnik, v njem pa notico o predstavitvi doktorske disertacije znanstvenice z Inštituta za družbena raziskovanja Jelene Zlatar. Pisala je o »urbanih transformacijah sodobnega Zagreba«. Tema je mučna. Zelo mučna in obsežna, je bilo pozneje slišati. Morda v uteho le dejstvo, piše znanstvenica, zdaj že dr., da se je večina transformacij, ki so se zgodile v Zagrebu tudi pod plaščem javnega interesa, ni dogajala le v hrvaški metropoli, ampak s(m)o jim priče tudi v Venezueli, Burkini Fasso, Bangladešu ..., na koncu pa še ugotavlja, da se je v zadnjih dveh desetletjih prav v Zagrebu življenjski prostor krepko zmanjšal, povečeval pa za neke monotone trgovine s kapitalom.
Poskušal sem potegniti vzporednico z Ljubljano, ki jo, sem prepričan, kar dobro poznam. In ni bilo težko ugotoviti, da se je tudi v slovenskem glavnem mestu v zadnjih dveh desetletjih v primerjavi s prejšnjimi obdobji marsikaj precej spremenilo. Razvoj pa je, sem prepričan, pa tudi številni sogovorniki so mi to potrdili že v Ljubljani, v celoti prepuščen zasebni iniciativi, v prvi vrsti interesu po čim večjem ekonomskem donosu, kar pogosto vodi do neusklajenih in neprimernih posegov v prostor, ki poslabšujejo kakovost bivalnega okolja in povzročajo pre(velike) obremenitve okolja in prometnega omrežja.
Spomnil sem se nekega odgovora z Mestnega trga 1 v Ljubljani, naslovljenega na uredništvo, ki sem ga takrat »vodil«. Takole je med drugim pisalo: »MOL soglaša z namero zasebnega investitorja, da na omenjeni lokaciji zgradi stanovanja, pa ne zaradi interesov kapitala, kot trdijo v civilni iniciativi, temveč zaradi potreb in interesov Ljubljančanov, ki še zmeraj kot eno najbolj perečih omenjajo stanovanjsko vprašanje in predraga stanovanja, ki si jih mnogi ne morejo privoščiti ...«
Res je hudič s temu urbanimi tragedijami, v katerih glavno vlogo igra kapital, kakovost življenja pa caplja nekje daleč, daleč zadaj.
Tukaj, v Zagrebu, sem te dni prebral, so se oglasili prebivalci neke »krajevne skupnosti« in mestnim oblastem predlagali, da bi zdaj zapuščeno območje mestne četrti uredila v neke vrste zdravstveno cono. Uredili bi kolesarske poti, nekaj igrišč za košarko, odbojko, pešpoti ...
Nisem prepričan, ali se jim bo posrečilo z zamislijo prodreti kaj dlje kot do »lepih želja«; mi je v misli − medtem ko sem o tej zamisli razpredal z izkušenimi Zagrebčani v enem od lokalčkov na Britanskem trgu − unova priromal že omenjeni odgovor z Mestnega trga 1. Tukaj in zdaj bi namreč prebivalci dela Maksimira namreč utegnili dobiti podoben odgovor, le z malce prirejeno vsebino. Nekako tako: Vodstvo Zagreba ne soglaša z željo prebivalcev, da bi mesto na omenjeni lokaciji uredilo zdravstveno cono. Na prošnjo kapitala bo namreč tam zgrajenih več sto stanovanj. Pa ne zaradi interesov kapitala, kot bi nemara kdo pomisli, temveč zaradi potreb in interesov Zagrebčanov ...
Ante in Pero, moja sogovornika, sta se pri tem kislo nasmehnila in me vprašala, ali imam nemara kakšne zveze pri zagrebški mestni oblasti ... Ostala sta brez odgovora!
