Tiskane izdaje
V soboto sem bil v trilemi. Ponudba je bila bogata, vendar je bilo vse, kar je bilo pač v njej, ob isti uri.
Tako so me mamili v osrednji kulturni hram v Zagrebu, kjer je pred razprodano dvorano, v kateri ni manjkalo Slovencev, prepeval Oliver Dragojević; pravzaprav ena največjih hrvaških zabavnoglasbenih legend. »Zakaj pa ne,« sem si zamrmral, čeprav, ni nekako v mojem glasbenokrogu.
Potem je bila tudi Tovarna kulture. Skupino Elemental poznam že dolgo; upam si trditi, da dlje, kot marsikateri, ki se zdaj »lepi« na njo. No, pa tudi lep spomin me veže na to skupino. Ah, seveda, s Pelješca in v najboljši družbi!
Sobotno jutro pa je napovedovalo še eno večerno dogajanje. Koncert za nekatere zaradi povezav z radikalnim hrvaškim nacionalizmom spornega, za druge oboževanega pevca marka Perkovića Thompsona. Svetnika v črnem, kot mu pravijo nekateri. »On je za nas svetnik, kaj je za tebe, pa res ne vem,« mi je dejal starejši domačin iz vasi Čavoglave, vasi, v kateri živi nekaj več kot sto prebivalcev, v začetku avgusta, ko Hrvaška praznuje dan zmage in domovinske hvaležnosti ter dan veteranov domovinske vojne in ko sem obiskal to vas iz povsem službenih vzrokov. Sredi noči, ko je stopil na oder pred 80 tisoč obiskovalci, ki so ga prišli gledat in poslušat v vas, ki šteje le nekaj sto ljudi, mi je postalo jasno, zakaj mu pravijo, da je svetnik v črnem.
Ko je točno opoldne »usekal« top z Lotrščaka in oznanil, da se dan preveša v popoldne, sem se odločil.
Thompson!
Dvorana je bila napolnjena do zadnjega kotička. Tudi general Markač je bil viden. Mladi, v glavnem rojeni po hrvaški domovinski vojni, so bili v večini. Hrvaških zastav ni manjkalo, tudi napisov o tem, da »ne smemo nikoli in nikdar pozabiti na Vukovar« ne, pa zastav, na katerih so obiskovalci sporočali, od kod prihajajo (Vukovar, Cres, Knin ...). Menda je bilo v dvorani, napolnjeni z nekaj več kot šest tisoč obiskovalci, kakšnih sto redarjev, pred dvorano policisti v interventnih oblačilih in mrkega pogleda. Policiste v civilu je izdajala slušalka v ušesu in nenehno pogledovanje sem ter tja in, seveda, klasično: »halo, sokole, javi se, ovde orao ... halo, halo ...«.
»Hvaljen Jezus in Marija,« je dejal za pevec na začetku svojega Ora et labora koncerta, ki je brez premora trajal dobri dve uri in pol. Brez patetike, odvečnih besed, vendar s polno dvorano čustev, ki bi jih bilo mogoče z iskro, pravzaprav z iskrico razvneti do skrajnosti.
Ko sem med koncertom za minuto ali dve »skočil« na svež zrak oziroma po kozarček osvežitve, mi je postalo povsem jasno, zakaj mu očitajo, in zaradi česar se je že znašel kot priča na zagrebškem sodišču, da ga je nekdanji hrvaški premier Ivo Sanader domnevno »podkupil« z nekaj sto tisoč evri, da v predvolilnem času NE prepeva. Niti za HDZ, še manj za kogar koli drugega oziroma za katero koli drugo politično opcijo.
Danes bo Hrvaška ovita v plašč čustev. Vukovar, mesto heroj in mesto simbol krvave domovinske vojne, še posebej. Iskric, ki bi razvnele čustva, v kolini spomina na tragične dneve pred več kot dvema desetletjema, ne bo manjkalo.
Thompsona v Vukovar ne bo; Oliverja še manj, prav tako ne skupine Elemental. Bodo pa nekateri drugi, za katere pa je vprašanje, ali so sposobni nepovzročiti, da iz iskre ne bi zagorel − požar!
