Tiskane izdaje
Konec koledarskega leta prinaša nove osnutke proračunov na ravni države, regij, občin, nekaterih gospodarskih združb in javnih služb. In kot po pravilu so vsi osnutki proračunov nižji od tistih izpred enega leta. Tudi tisti na ministrstvu za kmetijstvo in okolje. Posledično na Zavodu za gozdove Slovenije. Varčevalo se bo. Največ pri masi za plače in materialne stroške. Če ne bo kakšnega prestrukturiranja, naj bi iz zavoda prisilno odšlo vsaj 50 zaposlenih. Varčevalo se bo torej pri ljudeh, ki skrbijo za največje slovensko naravno bogastvo - les. Kot bi v Kuvajtu zaradi varčevanja pri plačah zaposlenih zaprli nekaj naftnih vrtin, ki jim prinašajo ogromno denarja.
Že pregovorno mačehovski odnos države do lesa, gozdov in gozdarstva se tako še poslabšuje. Je res tako težko uvideti, da sedimo na zlatu, le pobrati in oplemenititi ga je treba? Nekoč cvetočo lesnopredelovalno industrijo v Sloveniji je povozil čas, tudi zaradi neodzivnosti in poznih državnih spodbud. Industrijsko in tehnološko razvitejša severna soseda tako pokupi večino pri nas posekanega lesa, ga obdela, iz ostankov naredi vedno bolj iskane (cenjene) sekance ali pelete, nato pa vse skupaj z dodano vrednostjo proda tudi na našem trgu.
Nujni bi bili sistematični ukrepi za ponoven zagon lesnopredelovalne panoge in gozdarstva nasploh. Z ukrepom nižanja zaposlenih skrbnikov gozda pa si država sama žaga vejo, na kateri sedi. Kratkoročno se bo dejansko privarčevalo nekaj denarja, ki bi šel drugače za plače, vendar bodo lahko dolgoročne posledice veliko hujše, ekonomska škoda na dolgi rok pa veliko večja.
Temelji sodobnega slovenskega gozdarstva so bili postavljeni na začetku 20. stoletja, v praksi so popolnoma zaživeli po drugi svetovni vojni. Prepoved goloseka je bila ena izmed najbolj modrih in naprednih odločitev in je tlakovala pot ideji o trajnostnem in sonaravnem gospodarjenju z gozdom in gozdnim svetom v Sloveniji. Zdrava zasnova je bila torej narejena že pred desetletji. Vendar je za uresničevanje načrta potrebno določeno število gozdarjev, ki bodo pokrivali ogromna območja gozdov v Sloveniji. Z nižanjem števila gozdarjev se načrt začne podirati, rast in razvoj gozdov ostaneta prepuščen naravi, vse to pa ima lahko za posledico nižjo ekonomsko vrednost sestojev. Sečnjo v državnih gozdovih izvajajo koncesionarji, ki so po navadi organizirani kot zasebne delniške družbe in torej z državo nimajo veliko skupnega. In država pri sečnji nima veliko zraven.
Morda je prav zaradi te ureditve začela tudi na gozdarje, ki smo sicer v službi države, gledati kot na »tujce«, ki bolj koristijo tem delniškim družbam kot pa njej sami. Morda smo ji zato postali odveč. Morda v nas dejansko vidi delavce teh delniških družb na plačilni listi države. Koncesije za sečnjo potečejo leta 2016 in pojavljajo se predlogi, da bi takrat država sama prevzela nadzor in izvajanje nad sečnjo, kar bi po mojem mnenju povečalo iztržke od posekanega lesa. Če bi pod eno streho združili gozdnogospodarsko načrtovanje in izkoriščanje gozdov, bi slika o koristih gozdarstva postala jasnejša, račun pa preglednejši.
Vsak, ki nekaj proizvaja ali prodaja, se to trudi oglaševati oziroma prikazovati kot super in nujno stvar. Stvar, ki je boljša od konkurence. Stvar, ki jo preprosto moramo imeti. Tako kmet trdi, da je njegov krompir največji in najbolj hranljiv, krojač, da so njegove obleke najlepše in najkakovostnejše, prodajalec avtomobilov, da je njegov avto najvarčnejši in najvarnejši ... Nisem pa še zasledil, da bi država kdaj oglaševala les ali spodbujala njegovo uporabo. V preteklosti so bile sicer že večkrat pobude o uzakonitvi minimalne količine vgrajenega lesa med gradnjo, vendar ob gledanju novogradenj nimam občutka, da bi katerakoli zaživela tudi v praksi. Les je lep, topel, ekološki, trden in naraven material, predvsem pa ga imamo v Sloveniji v izobilju. Le izkoristiti ga je treba. In uporabiti. Gozdarji pa smo tisti, ki poskrbimo, da klica zraste v mogočno, zdravo in kakovostno drevo. Trebno pa nam je dati priložnost, da oplemenitimo ta naravni zaklad.
Številke žal govorijo drugače. Po podatkih, ki sem jih zasledil v Gozdarskem vestniku (letnik 69, številka 9), smo tako v letu 2010 realizirali samo 63 odstotkov možnega poseka oziroma 41 odstotkov celotnega prirastka. Negovalna dela, ki so nujno potrebna za sledenje usmeritvam iz gozdnogospodarskega načrta, so bila opravljena le na 0,5 odstotka odstotka površine slovenskih gozdov, kar pomeni da bi v 120 letih (kolikor naj bi trajala proizvodna doba) v sestoje z nego posegli le enkrat, pa še to samo na 60 odstotkov vse površine. Na preostalih 40 odstotkov noga gozdarskega načrtovalca ne bi stopila.
Slovensko gozdarstvo je torej kadrovsko izredno podhranjeno, kot kažejo osnutki proračunov, pa se bo stvar še zaostrila. Ker ni zaposlovanja mladih diplomantov, se povprečna starost v gozdarstvu zaposlenih zvišuje. Neizbežno je, da bodo morali danes zaposleni gozdarji nekoč v pokoj in ker se mladih ne zaposluje, nastaja velika generacijska luknja v strukturi zaposlenih.
Kdo bo v prihodnosti prenašal znanje in izkušnje iz terenskega dela na mlajše generacije? Upam, da sploh kdo ...
