Tiskane izdaje
Val negativnih misli, povezanih z mojim iskanjem zaposlitve in prihodnostjo, zgleda nekako takole: stara sem 25 let, nisem zaposlena, nimam svojega stanovanja ali hiše niti kakršnekoli druge omembe vredne materialne stvari. Na vsake toliko časa slišim novico, kdo od znancev pričakuje otroka in si ustvarja novo življenje. Redkeje, kateremu od znancev se je uspelo zaposliti. Izjemam pa preprosto spakirati kovčke in se odpraviti za kruhom na tuje.
Da sta razjedanje in slaba vest še večja, poskrbi kateri iz starejše generacije, ki me z veseljem poduči, da so sami pri podobnih letih imeli že nekaj let delovne dobe, dva brez vrtca vzgojena otroka in tretjega na poti ter hišo, ki so jo večinoma sezidali z lastnimi rokami.
A kmalu se pomirim, kajti vem, da se zelo trudim, prav tako mi življenjski dogodki, ki naj bi si po pravilih sledili, ne smejo povzročati prevelikih skrbi. Bi morala res stremeti k zaposlitvi, ki mi bo omogočila čim več udobja, ter ustvarjanju družine, v kateri bom otroka do 5. leta starosti vpisala v najmanj pet različnih dejavnosti, ker bo v nasprotnem primeru manjvreden?
Zaradi generacije, ki rada graja mladino, se prav tako ne obremenjujem. Velik problem današnjega časa je nezavedanje ljudi, ki so izobraževanje končali pred mnogimi leti in - roko na srce - veliko laže dobili zaposlitev. Časi so se spremenili in zdajšnja situacija je predober pokazatelj, kako zelo. Večina izmed »grajačev« bo za vsakega mladega, ki vstopa v življenjsko obdobje, ko se konča izobraževanje in začenja vstop na trg dela, našla 1001 nasvet. A pri tem pozabljajo na 1001 problem in pasti, ki so s tem povezane.
Razmerje med razpisanimi mesti in iskalci zaposlitve je znano vsakomur. Boj za razpisano delovno mesto (ki je morda že rezervirano za katerega srečneža z »vezami«) pa več kot očitno ne. Da bi kljub temu bili čim bolj uspešni, imamo na voljo malo morje nasvetov za pisanje življenjepisa, priprave na razgovor, tako da se človek med vsemi viri informacij počuti povsem izgubljenega in se mu vsak pripravljen življenjepis ne zdi dovolj dober. Če nimaš izkušenj, ki si jih je zelo težko pridobiti, imaš zelo malo možnosti. Mnogokrat sem že pri študentskem delu zasledila velike zahteve za pridobitev dela. Potem je najbolje, da se priprave na zaposlitev začnejo že v osnovni šoli. A tudi, če se, težav pri iskanju zaposlitve (večinoma za določen čas) še vedno ni konec.
Menim, da si ljudje preveč očitamo, kar je najbrž razumljivo, kajti nikdar se ne moremo zares postaviti v vlogo drugega. Toda mnogokrat je ravno to povod za zmanjšano motivacijo - četudi so očitki neutemeljeni. Spodbude bi moralo biti mnogo več, prav tako bi bilo treba bolj upoštevati trud, ki se včasih niti opazi ne. Morda je tudi zaradi tega pogosto slišati, kako se v tujini godi bolje.
Kljub temu še vztrajam doma. Pri tem ne mislim domačega kavča pri starših, tega si občasno privoščim kakšno popoldne med vikendi, temveč doma, v Sloveniji. Ob iskanju zaposlitve poskušam biti čim bolj aktivna, a ne le zaradi zgoraj omenjenih možnosti brez izkušenj, ampak tudi zato, ker ne maram brezdelja.
Ob vsem tem se seznanjam s številnimi reformami in predlogi izboljšav ter upam, da se bo na dolgi rok (kajti na kratkega je najbrž nemogoče) oblikoval val sprememb, ki bo v dobrobit ljudem. Včasih je zelo težko biti razpet med vzgojo, ki sem je bila deležna od svojih staršev, in današnjimi razmerami. Dobrodošla v današnjem svetu, bi rekli mnogi ...
