Tiskane izdaje
»Štiriintridesetletna politologinja, noseča in brez slovenskega državljanstva išče službo.« Ni si težko predstavljati, kako bi bilo, če bi takšen oglas dala v časopis. Kakšne bi bile možnosti, da bi dobila zaposlitev?
Verjetno ali, bolje rečeno, zagotovo nikakršne! Ampak zdaj je položaj takšen. Od mojega zadnjega bloga so se stvari spremenile. Kmalu po tistem sem namreč ugotovila, da sem noseča, in ves svet se mi je obrnil na glavo. Noseča? »Pa saj to ni bil moj načrt,« je bila moja prva misel.
Kdo bi lahko vprašal, v čem je sploh problem. Lahko bi preprosto začela iskati zaposlitev in prikrivala dejstvo, da sem noseča, dokler to ne bi postalo očitno. »Nekatere od mojih prijateljic so službo našle s prav takšno nedolžno lažjo,« mi je povedala prijateljica in svetovala, naj naredim enako. Ja, kje pa!
Drugi so mi predlagali, naj poskusim dobiti službo v kakšnem podjetju vsaj za nekaj mesecev, saj bi bila na podlagi tega upravičena do porodniškega nadomestila. Toda ko sem naredila izračun, sem ugotovila, da to ne bi bilo v interesu nobenega podjetja, saj bi imelo zaradi tega preveliko izgubo. Le kdo bi mi naredil takšno uslugo?
Potem so me prijateljice potolažile, da sem do nadomestila upravičena tudi kot brezposelna mater, in sem se počutila malo boljše. Mislila sem si, da bo vsaj za nekaj časa pomagalo pri nakupu pleničk, vsaj dokler ne najdem zaposlitve, za katero ni nujno, da bi bila redna, vesela bi bila tudi honorarnega dela.
V centru za socialno delo so bili drugačnega mnenja. Ker nimam slovenskega državljanstva, niti jaz niti malček nimava pravice do pomoči. Super! Torej, čeprav imam stalno prebivališče v Sloveniji, imam EMŠO in davčno številko, plačujem vse davke in račune za stanovanje, niti moj otrok, ki bo slovenski državljan, ne bo imel pravice do nadomestila.
Ta novica me je res prestrašila. Prepričana sem bila, da bom lahko našla honorarno delo, ki bi ga lahko opravljala tudi od doma, na primer prevajanje. Prevajala sem že velikokrat, in če mi je takšno delo uspelo združiti s študijem, zakaj mi ga ne bi tudi z nosečnostjo?
Šla sem na zavod za zaposlovanje, kjer me je po nekaj urah čakanja sprejela svetovalka, ki mi je predlagala, naj se odjavim kot iskalka zaposlitve, ker me pač nihče ne bo zaposlil, niti honorarno niti kako drugače. Moji občutki ob tem so bili mešani. Čutila sem jezo, razočaranje, žalost in potrtost. »Kaj pa zdaj, mala Grkinja?« sem se vprašala. Lahko bi rekli, da sem v življenju sprejemala slabe odločitve, da sem bila preveč izbirčna ali premalo pogumna. A stvari so takšne in v takšnih okoliščinah moram naprej.
Kmalu sem se razveselila, ker so z mano stopili v stik uslužbenci nekega podjetja, ki se ukvarja s prevajanjem. Rekli so mi, da bodo imeli zame kmalu veliko dela, nato pa me niso nikoli več poklicali. Kontaktirala sem vse prevajalske agencije, s katerimi sem sodelovala v preteklosti. Odgovor je bil vedno enak: Zdaj je kriza in vsi varčujejo. Jaz pa si želim delati, vsaj toliko, kolikor bi v svojem stanju lahko.
Bi se morda morala čim prej sprijazniti z dejstvom, da vsaj eno leto ne bom imela nobenega dohodka? Da bom odvisna od družinskega prihodka in da ne bom samostojna?
Pri tem ne gre zgolj za denar. Vsaka ženska, ki je bila ali je v mojih čevljih, zelo dobro ve, da pri tem ne gre le za vprašanje financ, temveč za eksistencialno vprašanje: kam to pelje? Kakšen bo moj prispevek k družini in družbi? Hočem delati in biti koristna, in čeprav nočem podcenjevati vloge matere, ki je zame najtežja in najdragocenejša ženska vloga, menim, da hoče biti vsaka izobražena, motivirana in samostojna mlada ženska tudi koristen in aktiven del družbe. Tudi če pričakuje otroka. Za zdaj je to tisto, kar si želim tudi sama. Toda sprašujem se - je to sploh mogoče?
