Tiskane izdaje
Tako ali tako živimo v dobi lepih besed, s katerimi je mogoče doseči vse tako pri velikih kot pri majhnih, mar ne?
Moje vprašanje se nanaša na drugačne »udarce«. Je treba otroke siliti k temu, da bi bili uspešni? Kako močno so, denimo, strogi starši vplivali na olimpijske zmage, ki smo jih v zadnjih dneh vsi občudovali? In kakšna bi bila videti prihodnost, če bi se vse matere (in očetje seveda) tega sveta združile v svetovno zvezo trenerjev življenjske vzdržljivosti?
Če je knjiga ameriške Kitajke Amy Chua Bojna pesem mame tigrice osupnila liberalne starše, ki nočejo groziti svojemu otroku, ga kaznovati ali mu prisilno ugašati računalniških igric samo zato, da bi imel najboljše ocene v šoli, bi si morali zdaj ogledati družine vrhunskih športnikov. Olimpijske matere so pravi zmaji! Svoje sinove in hčere vozijo na treninge, pazijo, koliko časa namenjajo »nekoristnemu« druženju, včasih tudi prodajajo družinski nakit, da bi jim lahko privoščile najboljše trenerje.
Kitajski olimpijski tekmovalci se strinjajo, da so njihovi trenerji pravzaprav njihovi drugi starši, zato nimajo nič proti, kadar jih trenerji občasno udarijo, ker so napačno skočili v bazen ali neprevidno zgrabili telovadni drog. »To počnejo za naše dobro,« pravijo.
»Kako pa ti misliš, da je treba vzgajati prvake?!« mi je očital sin, ki študira kineziologijo in nikoli v življenju ni od mene dobil ene same klofute. Ne vem, mu odgovorim in se zamislim. Ne razmišljam samo o tem, kako se je treba tega lotiti v športu, temveč tudi v znanosti, glasbi, pri učenju kitajščine ... Kako je treba danes vzgajati otroke, če vemo, da bodo morali jutri tekmovati z vrstniki, ki dobro vedo, kako pomembni so »udarci« za uspešno življenje?
Tudi vpitja na otroke ne prenašam. Vem, da jih je treba naučiti vztrajnosti in potrpljenja ter tega, da dajo vse od sebe. Sem morda naivna, če mislim, da je to mogoče doseči s poljubi?
