Liffe 2013: Umetnost se ne da

Zdi se, da se je štirim jezdecem apokalipse - kugi, lakoti, vojni in smrti - pridružil novi jockey.

Objavljeno
07. november 2013 15.12
Damjana Kenda Hussu
Damjana Kenda Hussu

Pravzaprav sta se jim pridružila dva - nesveta dvojica politike in kapitala -, ki sta si namesto konja osedlala vseplanetarno človeštvo ter ga plenilsko bičata in krvoseško zbadata z ostrogami v vedno ostrejšem divjanju nečloveških in nelogičnih podvigov. Naj raje rečem potopov?

Štirje stari jahači so se končno lahko upokojili, saj je novi dvojec multipraktik, ki usodno obvlada ali pooseblja vse njihovo rabeljsko poslanstvo. Neti vojne, seje lakoto in obubožanje ter kot epidemija kuge zadaja smrtne udarce dostojanstvenemu življenju v vseh utripih. Srce Umetnosti pa še kar bije in Umetnost še bije svoj boj. Čeprav lačna, čeprav zapostavljena, ne izobesi bele zastave, ne ponikne, ne oslepi, ne ogluši in ne potihne. Ko se zapahnejo vrata, odpre okno, najde luknjo in plane na svetlo.

S svojim žarom bo Umetnost tudi letos pobliskavala na platnih 24. ljubljanskega mednarodnega filmskega festivala. Ne le z zgodbami, ki razkrinkavajo Svinjarijo, dvigajo zastor Teatra ubijanja, se posvetijo Epizodi v življenju zbiralca železa, se podajo v Laboratorij groze, dosežejo Ničelni teorem, dvignejo Tovarišico Kim v nebo, butnejo ob Steno, pokažejo, kako lahko je Izgubiti razum ... Ne, ne le z zgodbami, tudi z neuklonljivimi in iznajdljivimi načini, kako te zgodbe povedati, kako se izmuzniti skozi šivankino uho, kako odpreti okno.

Zagrnjena zavesa je eno teh odprtih oken. Kako uspe iranskemu režiserju Jafarju Panahiju, obsojenemu na hišni zapor, posneti film? Domišljije, ustvarjalne energije in svobodne volje pač ni mogoče zakleniti v kletko!

Kako lahko na filmu izpoveš ljubezensko zgodbo, če država naredi drastičen finančni rez? Z Zadnjim rezom: Dame in gospodje!

Menda je tako. Če se pehaš za denarjem, nimaš časa. Če si tak »luzer«, da se ne kolješ za denar, imaš zgolj čas. Če pa imaš dobro zamisel, lahko iz časa brez denarja narediš marsikaj. Madžarski režiser György Pálfi je z alkimijo ideje iz časa ustvaril suho zlato. Zaljubljenca v njegovi univerzalni zgodbi z epohalno montažo odigra množica zvezdniških in manj znanih obrazov v prizorih iz filmov od nemega do novodobnega z vsega sveta. Če je direktor Liffa Simon Popek, ki je po moji skromni oceni z očmi požrl že najmanj milijon filmov, na novinarski konferenci izjavil, da česa podobnega še ni videl - sledi obvezen ogled.

Mene je ideja začarala že ob ogledu »skopo odmerjenega« trailerja na you tubu. Prilagam link: www.youtube.com/watch?v=g6j5TuDl2pI Iz Španije je prispela ponudba za program Liffa in režiser je med drugim zapisal, da je »film posnel zgolj z dvesto evri, ker so razmere za kulturo v njegovi državi trenutno zelo neugodne«. Venga a nosotros (pridi k nam), sem pomislila, na naš, poleg vse krize in lopovščine še zgolj butični dvomilijonski jezikovni »trg«, pa se ti bo domovina zdela Indija Koromandija.

Da ne bom brez vsake Perspektive - tudi letošnja je vredna budne pozornosti. Liffe s tem sklopom mladih oziroma novih režiserjev že leta dokazuje, da ima nos za vzhajajoče zvezde. Med dobitniki nagrad vodomec je večina imen pozneje postala svetovno zvenečih in danes njihova dela na Liffu gledamo v Predpremierah, Kraljih in kraljicah ter Panorami svetovnega filma.

Ob letošnjem sklopu Posvečeno, ki se poklanja režiserju Lordanu Zafranoviću, se spominjam, kako smo včasih dežurali pred Komuno, da bi prišli do vstopnic za Fest po Festu. To je bil takrat edini način, da si nov film videl, preden bi ostarel. In če se ne motim, sem ravno zato, ker je prijatelj taboril pred blagajno, videla še svežo Okupacijo v 26 slikah. Pri sliki v avtobusu sem po vnaprejšnjem opozorilu gledala v tla. Sem tiste sorte, ki si ne zmore dopovedati, da gre le za trike in paradižnikovo mezgo. Priznam, da ob ganljivih prizorih jokam in smrkam. Veliko lažje se vživim v film kot v to domačo in globalno politično-moralno-kapitalno-skorumpirano-kriminalno krizo.

Ko me je na omenjeni filmski predstavi prijatelj dregnil s komolcem, češ spet lahko pogledaš na platno, so neko gospo vodili iz dvorane, ker ji je bilo slabo. Iluzija je s svojo prepričljivostjo stopila s platna in postala resničnost.

Ja, film, Umetnost ima moč. Zato se ne da!