Tiskane izdaje
Ken Loach je ustvaril enkraten dokumentarec Duh leta 1945 o tem, kako je po letu 1945 nastajala socialna Velika Britanija. Kako so generacije, sodobniki naših staršev in starih staršev, za mlade že prastaršev, pričakale svobodo in kako velika pričakovanja so vtkale v novo obdobje, potem ko jih je zaznamovala z vojno ranjena mladost in še prej stigmatizirana z obupno revščino in neperspektivnostjo. To so bile generacije navadnih Britancev v sicer največjem svetovnem imperiju.
Ta generacija v letu 1945 je bila odločena, da si zasluži boljše življenje, da se ne bo vrnila med rjuhe polne stenic in bolh, v bedne in nečloveške bivanjske luknje, brez vode, brez drugih temeljnih dobrin, v nevarne rudarske rove, v zanikrno in takorekoč nikakršno pravico do osnovnega zdravstvenega in socialne varstva. Te osnovne, elementarne stvari je želela generacija, ki je vojno vihro okusila v vseh njenih razsežnostih in povratka v gnili, nečloveški kapitalizem, z blaginjo rezerviran zgolj za elite, ni želela. To so razumeli tudi takratni politiki, zato je bila očitno povojna Velika Britanija socialni čudež. Z leti se je ta socialni britanski kapitalizem zrahljal, precej je z njim obračunala Margaret Thatcher.
Iz britanske povojne socialne države bi se lahko veliko naučili. Že to, da tudi naša socialna država z vsemi slabimi pritiklinami ni bila nekaj, česar bi se morali sramovati in zanikati. Pred 20 leti se je takrat na sveže vzpostavljena samostojna Slovenija vrgla v tirnice, ki jih je kakšno dobro desetletje prej trasirala v Angliji Thatcherjeva. Takrat se je začelo obdobje naše privatizacije. Kakšen imamo rezultat po 20 letih, vidimo: veliko izropanih podjetij. Nekaj obsojenih plenilcev za zapahi, veliko več pa še vedno varno razkropljenih povsod: v zadnjem času je videti moderen Dubaj. Ni vsega kriva trenutna kriza, v kateri smo pristali in iz katere se še kar ne znamo izviti; krizo smo si, navdušeni nad privatnim interesom, ki je nevidno in stihijsko izpodrival splošno dobro, utirali zadnjih 20 let.
In prav sredi aktualnega kriznega vrtinčenja se nam obetajo novi privatizacijski izzivi; vprašanje je, ali so »naštelani« zgolj za polnjenje velikih proračunskih in bančnih lukenj ali tudi za to, da bodo državljani še imeli zaposlitveno in preživetveno in seveda tudi razvojno prihodnost. Ali pa bo veljalo le še pravilo močnejšega, spretnejšega, zvitejšega? Itd.
Sredi tega mrcvarjenja izbija tudi predlagani nepremičninski davek. V iskanju rešitev, kakršnih se zdaj skorajda že panično loteva država z raznimi davki, je med najbolj razvpitimi prav ta. Toda tudi če na ta davek gledamo od daleč, je videti, da postaja eno od torišč raznoraznih nestrpnosti; tudi medgeneracijskega spopadanja. Kdo te dni še ni slišal pridušenih mnenj, da stari in starejši ljudje živijo v velikih hišah sami, mladi pa se z otroci stiskajo v zadušljivih enosobnih luknjah. Hkrati del upokojenske politične elite nabija in protestira proti temu davku in na kocko postavlja kar celotno koalicijo. A vprašanje je, koliko tovrstnih vladnih zdrsov si v krizi še lahko privoščimo in spet začnemo iz nule, namesto, da bi »stopili skupaj« in iz mizerije, ki nas obdaja, potegnili, kar se da. Stari s hišami in mladi brez njih: gotovo se da, a ne na način in račun medgeneracijske vojne.
A tudi politična upokojenska nepopustljivost se lahko vrača kot bumerang, česar ni treba kar spregledovati. Ko bo nepremičninska nevihta odvihrala, bodo tu še vedno starejši prebivalci v svojih hišah in nihče se ne bo z njimi zares ukvarjal, še najmanj politiki, ki danes zbirajo točke na njihovih ramenih. Od tu do trenutka, ko bodo postali kar nekakšni nebodigatreba skvoterji, je samo še korak. Danes oni, jutri mi in tako po vrsti.
Ken Loach nas je spomnil, kar smo morda že mimogrede pozabili, namreč kaj smo v zadnjih 20 letih že izgubili in kaj pospešeno izgubljamo. In kaj vse še bomo, če se ne bomo v kriznih časih zbrali kot ljudje. Če bomo (p)ostali le volkovi.
