Tiskane izdaje
Jaz: »O, Zoran.«
Predin: »O, Marko, ses te.«
Jaz: »Čuj, ka te je te primlo, da si ovega vdaro?«
Predin: »Eh, ftrgalo se mi je.«
Jaz: »Ja pa kak se ti lahko tak ftrga?«
Predin: »Če pa nas je sudja nategno.«
Jaz: »Pa si ga mogo tak dol vdarit?«
Predin: »Sej sn se opravičo.«
Jaz: »Vredi, da si se. Fsaj to.«
Predin: »Če bi hodo na tekme, bi zastopo.«
Jaz: »Kak si ti fukjen, stari.«
Predin: »Nea mi govori.«
Seveda bi bilo za medije to še manj zanimivo, kot če bi s Predinom šla potem na pivo.
S športom ni šale. Iz športa in športnikov se je prepovedano norčevati. V športu ni prostora za humor ali kaj šele za cinizem. Šport je treba jemati resno – in če ga jemlješ resno, je dovoljeno vse razen individualizma in cinizma.
Tako je, recimo, dovoljeno, da ob sporni, magari evidentno napačni, krivični sodniški odločitvi znoriš in greš dol in domnevno slepo ali podkupljeno barabo prtegneš.
To se sicer dogaja redko, toda to je samo skrajna navijačeva reakcija, ki ni zelo drugačna od normalnega, toleriranega tribunskega obnašanja. Gre za v fizično obračunavanje kanalizirano verbalno zmerjanje. Tribune so anonimno zavetje, tako rekoč zaklonišče za svobodno adresiranje sodnikov u pizdo materno.
Tja lahko pošljemo tudi svojega najljubšega športnika, magari idola – pa tudi soigralca in nasprotnika, če le imamo dober razlog.
Matere in sestre igrajo tu zelo pomembno vlogo.
Hočem reči, da se je v športu dovoljeno ekstremno, totalno vživeti v dogajanje na terenu, fanatično verjeti v domnevno pomembnost tekme in predvsem tudi v pravičnost. Bog je, saj veste. Drama, suspenz, veselje, navdušenje, razočaranje, ogorčenje – vsa ta grosistična čustva prispevajo h katarzi, ki pa se lahko izjemoma slabo konča.
Športno navijanje je igra z ognjem.
V športu pa je dovoljeno tudi moralizirati. Čeprav je smisel navijanja psihološka sprostitev skozi transgresijo običajnega, racionalnega obnašanja, je šport tudi družbeni mainstream s svojimi strogo kodificiranimi pravili. Kakršnakoli oblika fizične agresije je – hvala bogu – prepovedana.
Ker če pomislimo, koliko je na svetu psihopatov in kako malo je včasih treba, da se jim utrga, je incidentov na igriščih še malo. In še sreča, če jih povzroči samo kak benigni Predin.
Kdo bi si mislil, da bo on kdaj one-hit wonder.
Kljub temu pa je nezaslišano, kadar se nekaj takega vendarle zgodi. Takoj se najdejo dežurni moralisti, ki nas – »spomnimo:« – spomnijo, da se to absolutno ne sme dogajati in da ni čudno, da so se spozabili neki anonimneži ali pa ravno ta in ta javna figura, ki je že itak taka in taka.
Moraliziranje glede Predinovega hameršusa se mi je zdelo enako neprimerno kot opravičevanje – češ, le kdo pa ne bi znorel, no, se je pač spozabil.
Mene je pri vsem skupaj najbolj presenetilo to, da je sodnika udaril prav Predin, ki je sicer videti kot najbolj miren in miroljuben človek daleč naokoli. Ampak verjetno to le podkrepljuje psihološke intrikacije navijanja.
Predinov incident pa je zanimiv tudi zato, ker priča o določenih moralnih licencah, ki jih nekatere javne figure imajo, nekatere pa ne.
Predin jo je dobro odnesel. Kršitev družbenih norm ga ni drago stala. Njegovi glasbeni karieri in priljubljenosti to ne bo škodilo. Plačal je/bo toliko, kot če bi kdorkoli udaril kogarkoli. Kazen, ki si jo je naložil sam – da ne bo več hodil na Olimpijine tekme –, pa bo že nekako preživel.
S stališča kriznega menedžmenta je ravnal pravilno, da se je brezpogojno opravičil. Opravičilo vedno vžge – in to tako učinkovito, da mu je javnost celo odpustila, da sprva ni hotel povedati resnice, češ, saj je samo nekaj »krilil z rokami« [okrog sodnika].
Če bi to storil politik – med katerimi je dokazano nekaj občasnih, tako rekoč nedeljskih, da ne rečem družinskih pretepačev –, ne bi šlo tako lahko skozi. Tudi z opravičilom ne in niti z olajševalno okoliščino navijaške neprištevnosti. Kar je seveda logično. Ogorčenje nad prekrški ljudi z višjo stopnjo družbene odgovornostji je upravičeno.
Ne govorim o političnem odstopu. Mislim, ne bi na to računal. Stavim namreč, da tako kot v večini primerov – in to seveda še veliko hujših, čeprav brez pesti – noben politik ne bi odstopil, če bi na tekmi udaril sodnika.
Razvijajmo to hipotezo še naprej.
Teoretično bi bilo možno, da bi to storil tudi jaz – če bi seveda bil proaktiven, evforične empatije sposoben in predvsem tekme obiskujoči navijač v prvi vrsti.
Odnesel bi jo ne le slabše kot Predin, temveč tudi slabše kot politik.
Da bi sodnika na gobec, je sicer nepredstavljivo. Lahko pa se spomnim tvita, v katerem sem Lucijo Polavder opisal kot »bajso«. To je bil edini športni incident, ki sem ga povzročil. Saj veste, jaz se pretepam verbalno, ne fizično, a ne.
Odzivi na Twitterju so bili bistveno bolj negativni kot ob Predinovem incidentu. Vsi so me nadirali. Niso se niti trudili, da bi na moj račun satirično zabavljali kot v Praslovanovem primeru (kar je bila sicer odrešilna alternativa med potuho in leviti). Na uredniškem kolegiju Dela so o mojem tvitu razpravljali skoraj tako resno kot o kakšni razumevajoči kolumni o Janši. Vsaj skozi usta oportunističnega Vuka Ćosića so mi tudi dali majhno lekcijo. Takratna odgovorna urednica me je v tem duhu opomnila, da sem del korporativne blagovne znamke in da ne smem škoditi njenemu ugledu. Bil sem na robu panike in tega, da rečem, da obžalujem, kar sem bleknil.
(Že vse od takrat razmišljam, ali so napačni očitarji sploh vedeli, da je Lucija Polavder z neko salamo figurirala v plakatni reklami za Celjske mesnine, njenega sponzorja. Marsikoga imam na sumu, da mi je pripisal, da sem judoistko in klobaso povezal kar tja v en dan.)
Moja napaka je bila, da sem bil ciničen iz objestnosti, po nepotrebnem, sredi vseslovenske evforije ob olimpijskih kolajnah. Lahko bi si privoščil kakršnokoli napako – samo ne cinizma in samo ne v tistih okoliščinah.
Lahko pa bi si to komot privoščil kdorkoli drug. Pa saj nič hudega. I wanna make it the hard way.
Predinov udarec pa je bil prava stvar ob pravem času. Zato mu jaz osebno to še bolj zamerim – in še raje odpustim.
