Tiskane izdaje
Zato pa tudi ne moremo spreminjati pomenov in pravil, kadar se nam ne vem zakaj tako zazdi.
Danes se bom lotil nekaterih tujih imen. Idejo mi je dal kolega s twitterja, ki nas je podučil, da se ukrajinskemu mestu Harkov »po novem« reče Harkiv. Razlika med enim in drugim je seveda politična, v dani situaciji tako rekoč beligerentna: Harkov je rusko ime za to mesto, Harkiv pa ukrajinsko.
Zmeda s tujimi imeni, ponavadi toponimi, in negotovost, ki govorce posledično navdaja, priča o tem, da je slovenščina subfunkcionalen jezik v razvoju. Vsake toliko se nekdo spomni, da bi bilo bolj prav, če bi namesto ene, že uveljavljene in/ali poslovenjene oblike začeli uporabljati neko drugo. Včasih so pobudniki sprememb zgolj za jezik zainteresirani profesionalci (lektorji, slavisti), včasih pa za vse drugo kot za jezik zainteresirani amaterji (strokovnjaki za različna področja in območja).
Najbolj drastičen primer − ki sicer ni lastno ime, je pa zgovoren − so talibani. Če še ne veste, je beseda taliban/talibani v slovenščini slovnično prepovedana, ker je beseda taliban v originalu že množinska oblika. Ednina je talib, slovenska množina torej talibi.
Slovenščino je treba uporabljati intelektualno in se pri tujih imenih spoznati tudi na druge, še tako eksotične slovnice. Lektorji hočejo biti bolj paštunski od Paštunov.
Moje sporočilo je naslednje: Totalno me ne zanima in ne briga, kako talibe/talibane štejejo v paštunščini (afganščini, patanščini ... whatever). Slišali smo besedo taliban v ednini in njene izpeljanke talibani, talibanski in jo pograbili in jo veselo uporabljamo v dobesednem in prenesenem pomenu. Beseda se je prijela. In niti enega samega razloga ni, da bi jo lektorji prepovedali zato, ker slovenska raba − in angleška in francoska in nemška in v drugih jezikih, če smo že pri tem − ni skladna s paštunsko slovnico. Kako lahko nekomu pride na misel prepovedati uveljavljeno besedo zato, ker ni v skladu s slovnico oddaljenega jezika, ki ne bi mogel biti bolj oddaljen od slovenščine in ga ne znamo niti prav imenovati? Ali se jim je zmešalo? Kako lahko lektorjem pride na misel, da bi poleg slovenske slovnice upoštevali še slovnice drugih jezikov?!
Pa ne samo slovnice. Morali bi upoštevati tudi politiko.
Harkov, nekdanje glavno mesto Ukrajine, bi po novem moral biti Harkiv, ker je to ukrajinska oblika imena in ukrajinščina je uradni jezik v Ukrajini. Potem pa je tu še politična korektnost: ta nam veleva ne le spoštovanje lokalnih, originalnih toponimov, temveč tudi izražanje solidarnosti z zatiranimi, podjarmljenimi, napadenimi. Reči po starem Harkov je torej po tej logiki izraz simpatiziranja s hegemonističnimi težnjami Ruske federacije.
Huda obtožba.
Če bi bili dosledni − pa seveda upam, da ne bomo −, bi morali spremeniti tudi Kijev v Kiiv, Lvov pa v Lviv.
Ali pa tega drugega kar v Lemberg. Da ne kompliciramo. Pa še bolj domače bi zvenelo.
Solidarnost in politična korektnost pa nista in ne moreta vedno biti motiv za sprejemanje spremenjenega poimenovanja.
Leta 1989 so burmanske oblasti uradno spremenile ime države Burma v Mjanmar. To seveda ni samo problem slovenščine. Toda ali nam je v svobodnem svetu res treba upoštevati dekrete totalitarnih ežimov? Ne bi rekel. Raje kot na zunanja ministrstva in druge diplomatske institucije se sklicujem na Christopherja Hitchensa. Burma je uveljavljeno ime, ki se mu že iz jezikovnih razlogov nisem pripravljen odpovedati − še posebej pa ne zato, ker tako zahteva neka vojaška vlada.
Skratka, tudi glavno mesto Jangon zame ostaja Rangoon. Raje imam britanske kolonizatorje kot burmansko hunto.
Ne rečem, da se nova imena ne primejo. Treba je samo dovolj dolgo vztrajati. V najslabšem primeru staro in novo ime vsaj koeksistirata. Tak primer je (Demokratična socialistična republika) Sri Lanka, do leta 1972 Cejlon.
Ko je leta 1991 Moldavija razglasila neodvisnost, je uradno postala Moldova. Tudi tega imena jaz ne bi upošteval. Tudi Kišinov naj kar ostane Chișinău. Ne boj se Rusov.
Strah morda ni odveč. Poglejmo primer Bombaja (iz portugalščine: Bom Baía, dober zaliv), ki je od leta 1995 uradno Mumbaj (po hindujski boginji Mumbadevi). Že spet je bil Hitchens tisti, ki jev v tem videl dekozmopolitizacijo narodnostno in versko pluralnega mesta, ki ga primerja s Sarajevom, Bejrutom, Londonom, New Yorkom. Pri tem celo omenja teroristične napade na bombajsko bolnišnico in borzo, ki sta ohranili staro poimenovanje. (Članek je bil objavljen pred petimi leti.)
Za kar se tu zavzemam, sta pravzaprav jezikovna konservativnost in hegemonizem.
Prvič, spreminjanje besed − tudi imen, tudi tujih − je v nasprotju z naravo jezika, ki sam po sebi teži k ekonomičnosti. Jezik se spreminja toliko, kolikor spremembe prispevajo k poenostavljanju in boljšemu, lažjemu razumevanju, z drugo besedo k standardizaciji. Zamenjave, nadomeščanje besed delajo v nasprotno smer: najeda naš čut za jezik in v tem primeru tudi za geografijo.
In drugič, iz vseh navedenih primerov je razvidno, da so stara, še do pred kratkim uveljavljena imena po eni strani produkt kolonializma oziroma takšnih in drugačnih (za)vojevanj ali nasplošno represivnih razmerij med vladajočimi in vladanimi, nova imena pa po drugi izraz politične, nacionalne, tudi jezikovne emancipacije ali vsaj kljubovanja, v najslabšem primeru agresije.
Problem z novimi imeni ni samo slovenski. Slovenski je še hujši, ker je deloma povezan z vsesplošno degradacijo znanja slovnice in funkcionalne pismenosti, deloma s servilnim odnosom do tujih jezikov v razmerju do materinščine, deloma pa s politično korektnostjo kot ubogljivo spoštljivostjo. Administrativno spreminjanje toponimov je seveda že v izvirniku politično dejanje, je pa vsaj v tem primeru jezikovno sprejemljivo. Nekritično prevzemanje spremenjenih imen v slovenščino − ali celo popravljanje, ne da bi nas kdo sploh prosil, kot vidimo iz talibanskega primera − pa je jezikovna uzurpacija, strokovna ali politična − kot da bi bila razlika med Harkovom in Harkovim takšna kot med izrazoma peder in gej ali nigger ali črnec.
Nomina non sunt odiosa. Odiozna je njihova uporaba za politične namene.
