Mesojedka zbila vegetarijanca na prehodu za pešce

Najhuje je pisati in komentirati, ko se zgodi tisto, česar se vsi najbolj bojimo: ko umre otrok.

Ni je kazni, ni ga časa in ne prostora, da bi omilil to bolečino, ki ostane za vedno. Kaj storiti, ko groza zajema vse dele naše biti? Molčati, ker so kriki preglasni?

Gre za sodni proces in otroka, ki je nazadnje umrl, po strokovni oceni zaradi napačne presoje staršev.

Hkrati s to tragedijo se je zopet začela gonja kar proti vsem veganom, vegetarijancem in tistim, ki si želijo svobodno odločanje glede cepljenja in zdravljenja otrok. Kar od kraja.

Ste že videli kdaj časopisni naslov: Mesojedka zbila vegetarijanca na prehodu za pešce? Ali morda: Uporabnik akupunkture je obležal, ker ga je davil uporabnik antibiotikov? Seveda ne, ker je absurdno.

Ugotovitev moje doktorske raziskave je bila nazorna: določeni posamezniki so imeli izrazito travmatične izkušnje in resne zdravstvene posledice zaradi uporabe uradne medicine in nekateri posamezniki, so imeli strahovito slabe izkušnje in resne zdravstvene posledice zaradi zaupanja nekaterim izvajalcem komplementarne in alternativne medicine. Zavedati pa se moramo, da gre v obeh primerih za skrajnosti.

Marsikateri zdravnik je upravičeno sodno preganjan ali bi moral biti in enako velja za nekatere izvajalce komplementarne in alternativne medicine. Žal v obeh strokah obstajajo neetični posamezniki in to ne le pri nas, povsod po svetu. To se ne dogaja le na področju zdravja, temveč tudi na področju šolstva, vzgoje, prometa in prehrane.

Kot kažejo preučevanja človeške družbe skozi zgodovino, skrajnosti porajajo skrajnosti. Dialog, strpnost, razumevanje in etika pa gradijo zaupanje med različno mislečimi v skupno dobro.

Kot številni avtorji zagovarjam tezo, da bi medicina kot znanost morala biti veliko bolj tolerantna do drugače mislečih.

Zakaj? Ker lahko prepreči tragedije. Mislite, da bo mati vegetarijanka, ki bo doživela, da so do nje in otroka neprijazni in osorni, z lahkoto pripeljala otroka v ambulanto? Bo, a verjetno jo bo strah, morda bo celo odlašala.

Kako bo očetu, ki ga omalovažujoče obravnavajo, ker se ni odločil za cepljenje hčere? Ali se bo pojavil še kdaj v ambulanti? Ne, s hčerko hodi zdaj h pediatru v Avstrijo.

Kaj pa par, ki zdravi otroka poleg klasičnih zdravil še se homeopatijo? Najverjetneje bodo pri zdravniku molčali, da si ne nakopljejo še socialne službe.

Ni pomembno, kakšni so socialni, verski, etični ali intelektualni razlogi za posameznikovo odločitev, pomembno je, da različno misleči ostanemo v dialogu.

Kajti v družbi, kjer znanost blokira razpravo in slabšalno obravnava drugače misleče, dobesedno omogoča prodor tistih, ki želijo zavajati ljudi in jih ščuvati proti uradni medicini. To je proti družbeni ustanovi, ki se financira iz davkoplačevalskega denarja in omogoča šolanje vsem, ki se zanj odločijo in imajo za to sposobnost. Ustanovi, ki se je zavezala k temu, da bo zdravila in ne škodovala.

V svoji absolutni avtoriteti nad zdravjem prebivalstva naj medicina ne odriva tistih, ki so že tako ali tako potisnjeni v marginalnost. Kajti to se še nikoli ni izkazalo za dobro.