Tiskane izdaje
Tam so kraljevali Evgen Bergant Kuki, Jože Dekleva Pepi, Henrik Uebeleis Hajni, Stane Trbovc Stanči, pa najstarejši Stane Lipar, sami ugledneži slovenskega, jugoslovanskega in tudi svetovnega žurnalizma, predvsem
športnega, a ne zgolj tega. In tem ni bilo nikoli izpod časti, vzeti si dovolj časa za svetovanje in plemenjevanje besedil bodočih bolj ali manj znanih slovenskih novinarskih imen.
Verjeli ali ne, vsi razen enega, ki je po nekaj letih na Radiu Slovenija zbrisal v druge vode, smo se za vedno zapisali novinarskemu poklicu. Le Lado Ambrožič jo je z Dela mahnil na radio in potem na televizijo, Divči, Merlin pa se je po Tanjugovski epizodi tudi vrnil na Delo.
Vsi ostali smo ostali zvesti Delu. Eden od slednjih je bil tudi Miran Koren, Mimi. In tisto so bili časi, ko smo se družili, živeli in dihali z Delom in za Delo, tako z veliko kot malo začetnico.
Mimi, na katerega nas vežejo premnogi spomini, je tako kot še mnogi iz tiste znamenite Delove športne redakcije in valilnice kadrov odšel mnogo prehitro. A roko na srce, za seboj je pustil hudo globoko sled.
Miran, rojeni Mariborčan, bi v sredo, 9. aprila dopolnil komaj 62 let. Le malokdo ve, da je bil Miran po osnovni izobrazbi elektrotehnik, kar mu je mimogrede, prišlo v življenju še kako prav, še zlasti ko si je z družino urejal dom pod Šmarno goro.
A je Mimi hotel več od štromarije in najprej ga je uka želja speljala na sedanjo Fakulteto za šport, takrat in zdaj znameniti DIF. Sredi študija je ugotovil, da ga mika še kaj drugega, in se je prepisal na takratno fakulteto za sociologijo, politične vede in novinarstvo, FSPN, kjer je 13. decembra 1978 tudi diplomiral. Še pred diplomo je že začel devetmesečni pripravniški staž v Delovi ljubljanski redakciji, pri uredniku Mitji Meršolu.
Novinarska pot ga je nato vodila iz ljubljanske v gospodarsko redakcijo, kjer se je z njemu lastno natančnostjo poglabljal v davke, nato pa 85-tega v sosednji tozd, na Teleks. Leta 1989 je bil za kratek čas glavni in odgovorni urednik Avtomagazina, se vrnil na Teleks in še istega leta prevzel vodenje Delove centralne redakcije. Že leta 1992 je bil spet tam, kjer je začel svojo novinarsko pot, v športu, le da je bil tokrat urednik. Od tu je po dolgih letih spet odšel v gospodarsko redakcijo in leta 2004 začel urejati Trip, kjer je ostal do upokojitve konec lanskega leta.
Suhoparna dejstva, za katerimi se skriva kopica zanimivosti, trdega in predanega dela. In iz slednjega je vendarle treba omeniti nekaj zanimivih dejstev, ki vse prerada utonejo v pozabo in jih zlasti med mladimi kolegi mnogi ne poznajo in cenijo.
Miran je bil prvi, ki je prisluhnil zamisli tedanjega precej visokega političnega funkcionarja Zdeneta Malija, da nujno potrebujemo finančno policijo in jo je v Teleksu tudi odlično podpiral in propagiral. Le kaj bi bilo danes, če bi ga tedaj slišali in upoštevali ...
Odlično je vodil centralno redakcijo, tudi v najbolj zahtevnih časih osamosvajanja Slovenije. Nikoli mu ni bilo težko premetati kup strani, samo da so udarne stvari, in za to je imel izostren občutek, dobile pravo mesto. Na športnih straneh se je pod njegovim vodstvom začel zelo intenzivno pojavljati mednarodni šport, ne le nogomet, ampak tudi košarka, hokej, jadranje ... Vrhunski šport je postal zakon. Seveda je imel tudi s Tripom velike načrte, a so ga, žal, že omejevali stroški.
Ob novinarskem delu Miranu nikoli ni bilo težko poprijeti še za druga opravila na Delu. K sreči je imel doma pri Sonji vedno razumevanje, tudi Marku in Katarini je bilo njegovo početje samoumevno. Ne nazadnje je ob številnih akcijah, pri katerih je sodeloval, dolga leta predsedoval delavskemu svetu in bil član nadzornega sveta Delove družbe. Prav njemu gre največ zaslug, da so se z denarjem, ki ga je podjetje namenjalo delovanju delavska sveta, začele kupovati počitniške zmogljivosti. Rogaška Slatina, Gozd Martuljek, Poreč, Moravske Toplice ... In še in še.
Pa Mimi ni bil samo človek, predan Delu in novinarstvu. Bil je dober prijatelj, človek, ki se je znal poveseliti tako, kot je treba. K slednjemu je velikokrat sodil ples. Bil je izvrsten plesalec, česar se mnoge kolegice še spominjajo tudi z nekdaj tradicionalnih Delovih novoletnih zabav in praznovanj okroglih obletnic našega časnika. Zato niti ni bilo čudno, da je kot honorarec v športnem uredništvu »pokrival« prav ples.
Bil je iskriv sogovornik, ki je ognjevito zagovarjal svoje mnenje. Tudi zato mu je še v času študija na FSPN malce jezni prof., dr. France Vreg zabrusil: »Vi, štajerski petelin« ... In ta štajerski temperament je Mimija kar vztrajno spremljal.
Tako je ob koncu pripravništva njegov mentor Miro Zakrajšek v zaključni oceni pred pripravniškim izpitom med drugim zapisal: »M. Korenu je bilo med njegovo pripravniško dobo večkrat svetovano, naj bolj izbrusi svoje komuniciranje tako z viri informacij kot tudi s sodelavci.« A je izvrstni mentor na koncu ocene zapisal še: »V celoti vzeto je treba reči, da se kandidat postopoma, a vztrajno razvija in obeta, da bo sčasoma postal sposoben novinar, trenutno pa je eden izmed stebrov ljubljanske rubrike«.
Ker se je »razpetelinil«, je fasal tudi disciplinsko. Zato, ker »delavec ni izvršil dane naloge, ki je posebnega družbenega pomena«". V resnici je slednje pomenilo, da ni hotel biti deklica za vse in se je uprl. Tako kot se je uprl pritiskom, ko je bil predstavnik delavcev v nadzornem svetu. Teh ni bilo malo, a Miranu je bilo lažje odbijati napade, saj se je na svoje delo vedno temeljito pripravil. Dan ali dva pred sejo je vedno doma garaško študiral gradivo ali se posvetoval s strokovnjaki.
Klobuk dol, dragi Miran, impresivna, razburkana kariera. Ne bodo te pogrešali samo Sonja, Mark in Katarina, ampak mnogi v še osrednjem republiškem časniku, ki bi mu tvoja vztrajnost, doslednost, študioznost in tudi srboritost prišli v teh časih še kako prav.
Miran, lepo je bilo biti tvoj prijatelj in sopotnik, a odšel si mnogo, mnogo prehitro.
