Tiskane izdaje
Kakšna so merila za petko ali desetko na izpitu? Za študente, ki smo bili vajeni celinskega izobraževalnega sistema, je odlična ocena pomenila najmanj devetdeset odstotkov doseženih točk. Bolj se je študent oddaljil od idealnih sto odstotkov, nižja je bila ocena. Zveni samoumevno, vendar smo se med študijem v Veliki Britaniji že pred prvim izpitom srečali s precej drugačno ocenjevalno filozofijo.
»Od vas pričakujemo, da boste dosegli približno 65 točk,« je med pripravljalnim tednom povedala mentorica. To je rezultat, ki ga lahko doseže priden študent, če predela in razume gradivo, se potrudi in napiše dobro izpitno nalogo (50 je meja za pozitivno oceno). »Če bo vaša naloga zares dobra, lahko pričakujete 67 ali celo 68 točk. Tisti, ki boste dosegli tak rezultat, imate v drugem semestru morda možnost preseči 70 točk, kar že prinese posebno pohvalo,« je še dodala.
»Koliko pa je vseh možnih točk?« je vprašala nemška sošolka.
»Ne razmišljaj o vseh možnih točkah, saj so to samo okvirne vrednosti. Predstavljaj si, da je 70 enakovredno vašim desetkam. Nalogo, ocenjeno z 80, pa bi ti že sprejeli v ugledni znanstveni publikaciji, vendar jo lahko verjetno pričakuješ šele na doktoratu, če boš opravila kako zares zanimivo znanstveno raziskavo,« je pojasnila mentorica.
Navodil za pisanje je bilo malo, Zelo natančno so nas seznanili s pravili zgradbe, obsega in citiranja, vsebina je bila prepuščena nam. Profesorji so nam samo namignili, naj ne pretiravamo s citiranjem njihovih knjig in člankov, ker vedo, kaj so napisali in jim verjetno ne bomo povedali nič novega.
Kaj ta merila pomenijo v praksi, so nam povedale šele prve ocene. Izpitno nalogo sem pisal skoraj tri tedne, prebral poldrugi meter literature in se dvakrat oglasil na govorilnih urah. Po obsegu jo je bilo za slabo polovico moje stare diplome in zdelo se mi je, da bi v angleščini takrat težko oddal kaj dosti boljšega.
Dva neodvisna ocenjevalca sta mi naštela 67 točk. Vse, ki smo dosegli 65 točk ali več, so večkrat pohvalili, da smo dosegli zelo dober rezultat in nas opomnili − zlasti nekdanje dodiplomske odličnjake, ki so bili nad številkami vidno razočarani −, da rezultata ne smemo prevajati v precej povprečno »sedmico«, ker bi bila primerjava neustrezna. Namesto tega so nam priporočili, naj pozorno preberemo komentarje, ki so bili priloženi nalogam, in jih upoštevamo pri naslednjem izpitu.
Moji nalogi sta ocenjevalca dodala dve strani pripomb. Na prvi so bile pohvale, na drugi pa predlogi za izboljšave, ki so bili neverjetno premišljeni in tehtni. Opomnila sta me, kje vse sem se oddaljil od teme, kateri argumenti so bili premalo razdelani in katera literatura je bila zgolj ilustrativna, zato sem z njo najverjetneje zapravljal dragoceni prostor. Opazila sta, s katerimi poglavji sem imel težave in katera področja sem preštudiral premalo poglobljeno. Vendar je bila kritika napisana dobronamerno in s konkretnimi priporočili, kako naj se lotim prihodnjih izpitov, če želim napredovati.
Spodbuda je bila učinkovita in do konca študija smo vsi izboljševali izpitne ocene. Ne verjamem, da sem bil kake ocene na domačem dodiplomskem študiju tako vesel kot svoje prve angleške 71, a sta bili tudi »odlični« nalogi priloženi dve strani komentarja in predlogov, kako jo izboljšati. Najvišja ocena, ki sem jo kdaj dosegel, je bila 74, pospremljena s celo tremi stranmi komentarja, kaj vse še manjka moji nalogi.
Občutek je bil nenavaden. Postal sem »odličen študent«, se prebil med najboljše v letniku, a sem hkrati vedel, da bi moral verjetno vpisati doktorat in se za nekaj let posvetiti znanstvenemu delu, preden bi lahko računal na prvo osemdesetico. Podobne misli so mi zaupali tudi nekateri odlični sošolci. Bili smo veseli uspeha, a nihče ni pomislil, da je zaradi ocene priplezal na vrh sveta.
To spoznanje nas ni potrlo. Nasprotno. Zelo prijetno se je bilo pripravljati za izpite, če smo vedeli, da je osnovno merilo uspeha »zelo dobra« ocena, ki jo je mogoče doseči s prizadevnostjo in resnim študijem (to za našo trojko ali sedmico ne velja), za odličnost pa ni dovolj pridno izpolnjevanje predpisanih meril (kar prevečkrat nagrajujeta naša petka in desetka). Prav tako je bila spodbudna misel, da nobena odlična ocena ni končna, saj je vsak rezultat mogoče povišati, razviti ali nadgraditi, zato so tudi najboljši študenti ostajali motivirani in se niso sončili v žarkih doseženih ocen.
V Sloveniji je ocenjevalna filozofija drugačna. Naše odlične ocene so končne in jih ni mogoče preseči − v šoli, službi in družbi. Slovenskemu odličnjaku nihče ne pove, kaj vse bi lahko izboljšal in kam ga lahko pripelje dodaten trud. Zaradi dolgoletnega padanja meril so postale odlične ocene s ščepcem pridnosti dosegljive že rahlo nadpovprečnemu študentu, umetniku ali delavcu. Zelo hitro se je mogoče uvrstiti »med najboljše« in se že pred tridesetim letom strokovno ustaviti − kljub morebitnemu kariernemu napredovanju.
Zato je pri nas tako težko »napisati odlično nalogo« in se pri tem zavedati, da je to šele spodbuden začetek zelo dolge poti. Kar je prvi pogoj za resnične presežke.
