Tiskane izdaje
Za administracijo predsednika Baracka Obame, predstavnike tajnih služb in politike prijateljskih držav, ki so sodelovale v prisluškovalnem programu, je bilo razkritje zelo nerodno, saj obsega nadzora niso več mogle skrivati za oznako zaupno ali uradni molk. Množične elektronske prisluhe so morali javno zagovarjati pred javnostjo in pri tem znova pokazali, kako neprepričljivi so argumenti prisluškovalcev. Če le malce premislimo o njihovih trditvah.
Najpogostejše opravičilo je izrekel britanski zunanji minister William Hague: če ste pošten državljan, ki spoštuje zakone, se vam ni treba bati prisluhov. Njegova trditev je vsebinsko enaka prepričanju, da elektronski nadzor ne moti ali prizadene tistih, ki ničesar ne skrivajo. In omogoča razlago, da je pravica do zasebnosti nepotrebna, če so vsi državljani pošteni.
Kaj vse je narobe s tem argumentom?
Prvi pomislek je filozofski. V starogrški drami Antigona se glavna junakinja upre kraljevemu ukazu (zakonu) in kljub prepovedi pokoplje svojega brata, ker je prepričana, da je pravica do dostojanstvenega pokopa nad človeškim zakonom. Hague nazorno pokaže kratkovidnost današnjih oblastnikov, ki ne pomislijo, da liberalne demokratične družbe niso edina možna svetovna ureditev in bo današnjo prisluškovalno infrastrukturo morda že v naslednjem mandatu nasledil avtokratski režim. V tem primeru bi se morali prisluhov najprej bati „pošteni" državljani, ki bi z uporom nujno prekršili zakone in pravila takšnega režima.
Drugi pomislek je formalen. Zakoni o varovanju zasebnosti nas ne morejo obvarovati pred lastno neumnostjo. Če v stanovanju, na ulici ali v spletni skupnosti kričimo dovolj naglas, nas bo marsikdo slišal. Vendar lahkomiselno govorjenje še ne pomeni, da nam lahko nekdo v stanovanje brez obveščenega soglasja namesti kamero, prebira elektronska sporočila in nadzira objave na družabnih omrežjih - tako kot odklenjena vrata neznancu še ne dajejo pravice do vstopa v stanovanje.
Haguovo prepričanje, da „pošteni" državljani ne potrebujejo pravice do zasebnosti, je podobno absurdna kot bi dejal, da ne potrebujemo temeljne človekove pravice do pravičnega sojenja in domneve nedolžnosti, če se ne bomo nikoli znašli pred sodiščem. Pravica do (elektronske) zasebnosti ni pogojena z našo „poštenostjo", ampak nam pripada kot državljanom. Izjeme, pod kakšnimi pogoji in na kakšen način nam lahko država to pravico vzame, določajo zakoni. Če policija in tajna služba nepooblaščeno prisluškujeta „nepoštenim" državljanom, to v pravni državi ne more biti sprejemljivo. Če državljanov pred takšnimi prisluhi ne more obvarovati noben zakon in ga ne morejo (zakonito) preprečiti sami, pa je pravico do zasebnosti nemogoče udejanjati.
Tretji pomislek je vsebinski. „Pošteni" državljani niso tako varni pred prisluhi kot meni Hague. Ko sem pred osmimi leti pripravljal svojo prvo večjo zgodbo o elektronski zasebnosti, sem se v Londonu srečal s francoskim programerjem Davidom Meryjem. Mery je bil aretiran zaradi „sumljivega" obnašanja na podzemni železnici, ker je neznani operater nadzornih kamer ocenil, da se obnaša kot potencialni terorist. Njegovo „obtožnico" so sestavile nepovezane podatkovne zbirke, ki so začele potrjevati sume policije: posnetki nadzorih kamer, podatki o uporabi javnega prevoza, izposojene knjige, ogledani filmi, prometni podatki in vsebina nahrbtnika. Čeprav je bil nedolžen, je v njegovem dosjeju ostal sum terorističnega naklepa, ki še danes vpliva na njegove poklicne in popotne načrte. Na podoben način je mogoče kritično analizirati tudi druga zagotovila zagovornikov elektronskih prisluhov.
Predsednik Obama je državljane nagovoril z mislijo, da se je treba delu elektronske zasebnosti odreči v imenu večje varnosti. Tehtanje med varnostjo in zasebnostjo se zdi prepričljivo, vendar predstavniki policije in tajnih služb doslej niso prikazale prepričljivih dokazov, da je elektronski nadzor učinkovito orodje za preganjanje teroristov in organiziranega kriminala. Ne manjka pa primerov učinkovite rabe nadzornih orodij za preganjanje političnih oporečnikov ali profiliranje „poštenih" državljanov. Prikrita podatkovna diskriminacija je namreč vse bolj razširjena v zasebnem sektorju, ki uporablja uporabniške podatkovne zbirke za izračunavanje tveganj, prodajo izdelkov, oglaševanje, podeljevanje kreditov, nadzorovanje zaposlenih, štipendiranje in zaposlovanje.
Enako trhla so tudi zagotovila, da delovanje tajnih služb nadzorujejo demokratične varovalke, saj državne inštitucije - od parlamentov do regulatorjev - niso usposobljene za nadzor elektronskih nadzorovalcev. Ali prepričanje, da moramo državljani za svojo zasebnost poskrbeti sami, saj je delovanje nadzorovalcev - državnih in zasebnih - tako netransparentno, da nikoli ne izvemo, katere podatke zbirajo, kam jih izvažajo in kaj z njimi počnejo. Zato se pred posegi ne moremo ubraniti niti takrat, ko imamo dovolj pravnega in tehničnega znanja za uveljavljanje zasebnostnih pravic.
Države, ki so izgradile obsežno nadzorovalno infrastrukturo, vse državljane obravnavajo kot potencialno sumljive. S kršenjem domneve nedolžnosti kažejo, da državljanom ne zaupajo, a hkrati pričakujejo, da bodo državljani brezpogojno zaupali njim.
Zavajajoči odzivi oblastnikov na zadnjo veliko prisluškovalno afero kažejo, da si našega zaupanja ne zaslužijo.
