Tiskane izdaje
Kar Izrael loči od večine drugih držav, je predvsem dejstvo, da je izrazit talilni lonec priseljencev z vseh koncev sveta, ki so se v zadnjih 130 letih zgrnili v »obljubljeno domovino« židovskega ljudstva, bodisi iz ekonomskih ali idealističnih vzgibov bodisi zato, da bi v njej poiskali varnost pred nasiljem v nekdanji domovini. To je razvidno na vsakem koraku, tako po fizičnih značilnostih tukajšnjih prebivalcev kakor po edinstveni mešanici temperamentnosti, odprtosti in brezkompromisnosti.
Začetek ponovnega odkrivanja židovske domovine v Palestini sega v konec 19. stoletja, ko je v tej razmeroma zakotni deželi Otomanskega imperija ob boku polmilijonske arabske populacije živelo zgolj kakih 25.000 Židov, predvsem potomcev pregnancev z Iberskega polotoka. Začetek prvega vala priseljevanja (alije) so sprožili pogromi nad ruskimi Židi po atentatu na carja Aleksandra II. leta 1881 in židovska populacija Palestine je v dobrem desetletju poskočila na 55.000. Židje iz prve alije so bili tako kot njihovi rojaki staroselci precej verni, v novo domovino pa so prišli skupaj z razširjenimi družinami, ki so ohranile svoje stare navade in način življenja.
Pravo revolucijo v sionizmu, gibanju, ki si je postavilo za cilj ustanovitev domovine za Žide z vsega sveta, pa je prinesel drugi val priseljevanja med letom 1904 in začetkom prve svetovne vojne, v katerem so pomembno vlogo odigrali socialisti. Ta val oziroma vsaj njegov najbolj vplivni del je zaznamoval izrazit idealizem prišlekov, ki so pustili za seboj družine in stare navade, da bi začeli povsem na novo, ustanoviti so hoteli nekakšno novo raso Židov, ki da ne bodo več pasivno sprejemali nasilja okolice, ampak se bodo postavili zase. Propagandisti kibucniškega tipa države, v katerem bi vsak prispeval po svojih zmožnostih in dobival glede na svoje potrebe, so zato prišli v konflikt s staroselci, ki so hoteli utemeljiti novo državo predvsem na religiji.
Po skoraj popolnem zastoju med prvo svetovno vojno se je priseljevanje nadaljevalo kmalu po koncu vojne, ko so se v Palestino, ki je bila takrat z mandatom Lige narodov že prepuščena v upravljanje Britancem, zgrinjali najprej ruski in poljski Židje, pozneje pa v begu pred valom rastočega antisemitizma tudi njihovi rojaki iz srednje in vzhodne Evrope. Do začetka druge svetovne vojne je tako židovska populacija štela že skoraj pol milijona članov oziroma slabo tretjino celotnega prebivalstva mandatne Palestine. Hitra populacijska rast je že v 20. letih prejšnjega stoletja botrovala stopnjevanju napetosti z arabskim prebivalstvom, ki se je kmalu stopnjevala v nasilje, po umiku Britancev in razglasitvi neodvisnosti Izraela leta 1948 pa celo do vojne z arabskimi sosedami, v kateri je židovska država dosegla odločilno zmago.
Ena izmed posledic izraelske vojne za neodvisnost je bila tudi drastična sprememba populacijske strukture države, v kateri je takrat živelo približno 650.000 Židov, ki so po odhodu oziroma pregonu velike večine Arabcev (od približno 850.000, kolikor jih je na ozemlju poznejšega Izraela živelo pred vojno, jih je ostalo na domovih le 150.000), po novem sestavljali prepričljivo večino. Temu je sledil še val priseljevanja iz Evrope in muslimanskih držav, kjer so se židovske skupnosti po porazu arabskih vojska znašle na muhi ogorčene javnosti in oblasti, na ta račun pa se je število Židov v Izraelu v pičlih štirih letih podvojilo na 1,3 milijona, populacijska rast pa se je s sicer nekoliko manjšim, a še vedno skokovitim tempom nadaljevala tudi v naslednjih desetletjih.
Prišleki so s širokim naborom navad in jezikov, ki so jih prinesli s seboj v novo domovino, vseskozi krepili njeno kulturno pestrost, h kateri sicer močno prispeva tudi arabska skupnost (ta danes šteje približno poldrugi milijon ljudi in sestavlja petino prebivalstva Izraela). Prihod večjega števila Židov iz bližnjevzhodnih in severnoafriških držav je sicer vnesel trenja v izraelsko populacijo, saj so jih prva leta po prihodu diskriminirali rojaki evropskega izvora, po zagotovilih tukajšnjih sogovornikov pa se je ta praksa že zdavnaj končala, med drugim tudi zato, ker sta se skupnosti odtlej precej pomešali. To pa po drugi strani ne velja za etiopske Žide, katerih večina se je priselila v državo v 80. letih in so dobri dve desetletji pozneje še vedno na obrobju tukajšnje družbe.
Zadnji veliki val priseljevanja je Izrael doživel v devetdesetih letih, ko je država sprejela skoraj milijon (!) prišlekov iz Rusije in drugih republik nekdanje Sovjetske zveze. Kljub temu, da so se menda izjemno hitro integrirali v družbo, je njihov vpliv še danes nezgrešljiv, saj je ruščino − predvsem v večjih mestih − mogoče slišati skorajda na vsakem koraku. V zadnjem času se je obseg priseljevanja sicer precej zmanjšal, toda Izrael je slej ko prej magnet za mnoge Žide po svetu, kot kažejo izkušnje iz preteklosti, pa se za odhod v obljubljeno deželo pogosto odločijo šele, ko jih v to prisilijo (krizne) razmere v njihovi domovini.
