Tiskane izdaje
Grški parlament že nekaj mesecev neuspešno poskuša sprejeti zakon proti rasizmu, ki mu nasprotujejo tako vladne, kot tudi nekatere opozicijske stranke. To niti približno ni presenetljivo, saj se Grčija vzporedno z gospodarsko krizo globoko pogreza tudi v močvirje rasizma, ksenofobije in izključujočega nacionalizma.
Po lanskih parlamentarnih volitvah, na katerih je slavila konservativna Nova demokracija, ki je skupaj z lažnimi socialisti iz vrst Pasoka uničila državo in jo prostovoljno predala v roke mednarodnih finančnih institucij, sta rasizem in ksenofobija, predvsem pa brutalno obračunavanje s priseljenci iz Afrike in Azije, postala (pomemben) del uradne grške politike. Junija lani sem se udeležil zadnjega predvolilnega zborovanja Nove demokracije na osrednjem atenskem trgu Sintagma, kjer je predsednik stranke in vlade Antonis Samaras velik del svojega govora posvetil »rešitvi priseljenskega vprašanja« in »krepitvi« sicer poražene grške nacionalne zavesti. Kako predvidljivo in kako nevarno hkrati!
Nedolgo po prevzemu vodenja vlade je Nova demokracija sprožila veliko »čistilno akcijo«, v kateri so policisti, večkrat z uporabo brutalne sile, iz osrednjih Aten odstranili najmanj 60.000 priseljencev. Umaknili so jih v namestitvene centre na podeželju, kjer vladajo neznosne razmere. Priseljenci nimajo nikakršnih pravic. Številni aktivisti, s katerimi se srečujem v Grčiji, poročajo o policijskih zlorabah, izživljanju in poniževanju nad ubogimi priseljenskimi dušami, največjimi žrtvami grške drame.
Lanske parlamentarne volitve so v politično orbito izstrelile tudi neonacistično Zlato zarjo, ki je prejela slabih sedem odstotkov glasov in 18 poslanskih sedežev. Pripadniki Zlate zarje so »politično potrditev« razumeli kot absolutno legalizacijo njihovega - Noč dolgih nožev! - skrajno nasilnega uličnega delovanja. Politične elite se jim niso postavile po robu. Nasprotno. »Stališča« uradne politike so se v zadnjem letu bistveno bolj približala neonacistom, kot pa obratno. Vodilni možje Zlate zarje javno pozivajo k linču muslimanov in priseljencev, napovedujejo »naskok na Istanbul«, pretepajo in mučijo tujce in drugače misleče (tudi ženske politične tekmice v televizijskih oddajah), slavijo Adolfa Hitlerja, ob vsaki priložnosti zanikajo holokavst in podpihujejo antisemitizem. Mnogi so oboroženi. Pravijo, da se pripravljajo na državljansko vojno. »Grška družba je pripravljena na spopad. Novo obliko državljanske vojne. Na eni strani se bodo borili nacionalisti, kot smo mi, Grki, ki želimo svojo državo tako, kot je bila. Na drugi strani bodo nezakoniti priseljenci, anarhisti in vsi tisti, ki so že večkrat poskušali razdejati Atene. Borimo se proti obstoječemu političnemu sistemu, proti domačim in tujim bankirjem in proti tem zavojevalcem - priseljencem,« je lani jeseni dejal drugi človek Zlate zarje Ilias Panagiotaros, odkriti občudovalec »lika in dela« srbskega vojnega zločina Željka Ražnatovića - Arkana. Mimogrede: več deset sedanjih članov Zlate zarje je sodelovalo v genocidu nad bošnjaškim prebivalstvom v Srebrenici, kjer so srbske sile julija 1995 skupaj s svojimi »somišljeniki« v nekaj dneh pobile več kot 8000 bošnjaških dečkov in moških. Po dolgih letih molka so ta teden nekateri mediji vendarle spregovorili o tej temi, o kateri so mi v Srebrenici že pred leti razlagali redki preživeli in svojci ubitih v največjem zločinu na evropskih tleh po drugi svetovni vojni. Zlata zarja ni stranka teorije. Zlata zarja je gibanje prakse.
Oblasti ne storijo ničesar. Evropska unija ne stori ničesar. Molk obeta nove zločine.
