Tiskane izdaje
Vihar pred prvomajskim prazničnim zatišjem - kdo pa si za praznik ne želi malo oddiha od vseh teh pribitkov na obveznice, na črne grožnje s padcem države, ki jo bodo potem v roke prijeli trije možje v dolgih usnjenih plaščih in s trdo roko nezmotljivega pokazale, kako naprej - so do vrha praznične kupe pognale prav te iste globalne silnice, ki že lep čas vrtinčijo malo Slovenijo. Ko se je že zdelo, da se bo deželica spet, menda res zadnjič, lahko zadolžila na mednarodni tržnici obvezniških posojil, se je to zadolževanje, skrito navadnim očem, za povrh še zaustavilo. Res, uboge slovenske obveznice, ki jih v zameno za posojilo daje državica, so trzale v silnem vetru tistega predprazničnega dne, vihar, ki je sledil, jih je že jel cefrati, pljuski finančnih meteoritov so jih začeli razjedati kot kakšna kislina.
Da ne omenjam težkih besed političnih nasprotnikov, saj je vseeno s katere strani so, a ne, ki so jih tako svinjali, te uboge obveznice, tako da so njihovi zavihki postajali na pozlačenih obrobah kot prepareli, pa čeprav še povsem novi, tako rekoč uradno še sploh neizdani. In vse to ni bilo dovolj, svoje globalne mišice je pokazala še strašna »Mudis« (Moody's) in potem se je mali svet deželice kot zaustavil. Bilo je kot v nevihti, ki prileti, te dobi vedno znova nepripravljenega, tako rekoč bosega in s strgano srajco in prekratkimi hlačami in brez besed. Ja, pa kaj nismo že stokrat in še večkrat povedali, kaj bomo naredili: če hočete, ukinili plače, penzije, šole, službe, zaprli ceste, prepovedali nevihte in vse to zapisali v ustavo. Pa še fiskalno pravilo za povrh.
To je pomagalo, globalni finančni trgovci so odprli mošnje in bili pripravljeni kupiti milijarde in milijarde našega bodočega dolga. Dokaz, da smo vendale deželica še z nekaj prihodnosti, čeprav tudi renčanja, da smo, kljub temu uspehu brezizhodni zavoženi nič, ni manjkalo. Odvisno od strani interpretacije.
Čeprav je zunaj vse zeleno in so češnje že docvetele in nas ta hip omamljajo španski bezgi in majske šmarnice, se v času globalnih finančnih pritiskov ukvarjamo kot ponavadi - sami s seboj. Ne s tem, kdo ima prav, ker to je tako ali tako jasno, da imamo vsi prav; gre samo za nianse izsiljevanja in živcev, ki pač potem nekomu popustijo in drugi lahko po vseh izigravanjih zmagoslavno pritisne na tipko in izreče: zlato pravilo je moje, jaz sem ga vpisal in meni finančni globalisti verjamejo in zaradi mene so deželici dali spet nekaj mesecev nekaj milijard vredni obvezniški odlog.
Kako se je obvezniška trgovina na visoki mednarodni ravni odvila potem, je že vse jasno in skomentirano: Eni v tej stvarni trgovini vidijo uspeh, čeprav drag, drugi izgubo, čeprav razmeroma poceni.
A zdi se, da tudi tokrat še nismo ostali v viharju tega trgovanja čisto sami na cesti, kot recimo moja sestra in njen mož sredi viharne popraznične noči nekje med tuneli pod Trojanami. Nevihta. To je bilo njeno prvo sporočilo. Crknil foto na mobiju, prizori fantastični, grozljivi, nepopisno strašljivi. Strele, ki razsvetlujejo nebo od Trojan do Ptuja, Maribora, morda je v ozadju Gradec, če ne celo Dunaj. Foto pa ne dela. Toča dela hude točne zamete. Plugi plužijo točo. Nobenega izhoda, v tunelu nekaj avtov stoji. Ura se bliža polnoči.
Zadnji krog slovenskih mednarodnih obvezniških dni je bil parajoče, če ne že kar paranoično nemogoč, a se je, kljub vsemu, še razmeroma dobro končal (eh seveda, pač odvisno, itd.). Tudi na avtu viharna nočna vožnja razen kakšnih vdolbinic ni zapustila, a bila je še bolj resnična kot tista obvezniška praznična mora.
Kaj bo potem prinesel novi teden tako subtilnega ali nevihtno dramatičnega, da bo zapolnil predale v naši trgovini vsakdanjega niča ali pa vendar pristal v duhovnem salonu in bo vreden našega zanimanja? Bo to cvet, ki ga utrgamo zanj, ki ga radi imamo, kot je v Pomladnem angelu zapisal Tone Pavček?
