Tiskane izdaje
Dogajanje je skrajno resno, a saj vemo, da življenja, sploh pa posla, ne gre jemati smrtno resno. Sploh ne v Sloveniji, kjer so pogodbe farsa, trdni dogovori pravljice za male otroke, le malokdo pa si še seže v roko z iskrenim pogledom v oči in izreče besede, ki držijo kot pribito. Tudi zato me strašansko zabava vse, kar spremlja (ne)imenovanje Nataše Pirc Musar za generalno direktorico RTV Slovenije.
Domnevam, da se je v marsikateri pisarni čudovite medijske trdnjave s premnogimi ostanki slabih primerov iz socializma naselil panični strah, da bo konec lagodnega in brezbrižnega obiskovanja zavoda pod pretvezo, da se tja hodi delat in ustvarjat.
Toda mnogi se v javnem zavodu v večnem nezadovoljstvu in nerganju vsak dan znova na vse pretege vrhunsko pretvarjajo, da je dela čez glavo, skrbi pa še več, da ustvarjalni nemir in zahteve številnih pomočnikov urednikov, namestnikov urednikov, urednikov, odgovornih urednikov, glavnih urednikov, šefov, nadšefov, nadnadšefov, generalnih šefov in številnih podtaknjencev, ki iz ozadja ali kar s prve bojne linije baje skrbijo za kakovosten program v javnem interesu, preprosto ne dopustijo niti najmanjšega predaha, da bi potem lahko delali še bolje in več.
Vedno znova mi je žal mnogih sposobnih, pridnih, ustvarjalnih in zdravo ambicioznih, ki v mlakuži netransparentnega poslovanja RTV Slovenija preprosto ne pridejo do nobenega izraza ali pa so globoko podplačani, ker nimajo odprtih vrat do nekoga, ki bi podpisoval smešne anekse k pogodbam o honorarnem sodelovanju, kaj šele da bi spretno uredil redno zaposlitev.
Če v našem javnem zavodu ni vsaj za odtenek preveč nesposobnih, lenih in bleferjev, skratka v delovnem procesu nepotrebnih ljudi, naj me brcne prva koklja javne uprave. Če je v našem javnem zavodu delo v glavnem kakovostno, smiselno, racionalno in učinkovito organizirano, naj me udari gromka strela sodobnega menedžmenta. Če je glede na prispevek od naročnin, delež iz državnega proračuna in izkupiček od trženja oglasnega prostora program RTV Slovenija dovolj kakovosten in v interesu vseh državljanov in državljank, naj me k sebi vzame medijski hudič.
Ne vem, morda je podobno razmišljala Nataša, ko se je prijavila za položaj generalne direktorice RTV Slovenija. Si predstavljate, kako je v tem medijskem hramu završalo, ko je napovedala prve ukrepe? Dregnila je v dolgih desetletjih temeljito uveljavljene modele poslovanja po ertevejevsko, kjer mnogi še danes niso sestopili iz namišljenih položajev malih bogov. Ker so bili servilni do aktualne politikantske oblasti in drugih interesnih lobijev, se jim je račun vedno znova izšel. Ker so v službi sebe, svojih prijateljev in kimavčkov, je jasno, da nimajo časa biti servis slovenske javnosti. Še posebej moreče zanje pa je, da Nataša vse to in njih vse pozna od znotraj.
Medtem ko pošteni, pridni, ustvarjalni in zdravo ambiciozni na RTV Slovenija vsak dan znova poskrbijo vsaj za tisti del gledljivega in sprejemljivega programa za vse državljane in državljanke, se mnogi ertevejevski birokrati v paničnem strahu dobivajo na cigaretah, kavicah, malicah in kosilih ter mrzlično kličejo politikantske prijatelje, ker se preprosto bojijo za svojo rit, saj ta ob prihodu Nataše ne bi bila več samoumevno zaščitena in nedotakljiva za pošteno brco streznitve ali izleta na cesto, pardon, na zavod za zaposlovanje.
No, morda jih podcenjujem, saj bi se verjetno hitro našlo kakšno ustrezno delovno mesto v eni izmed mnogoterih pisarn slovenske javne uprave, ki kar kličejo po svežih okrepitvah iz javnega zavoda RTV Slovenija, da jim te oplemenitijo znanje, kako ohraniti status nedotakljivega malega boga ne glede na sposobnost, učinkovitost in smotrnost njihovega početja.
