Tiskane izdaje
Ruska revija CEO, ki zase trdi, »da je edinstvena revija, ki se ukvarja z umetnostjo biti uspešen« je pred dnevi izdala še en seznam ruskih oligarhov. Nanj je uvrstila 131 ruskih bogatašev od Ališerja Usmanova do Romana Abramoviča, o katerih v zadnjih letih beremo predvsem, kako dolgo jahto so nabavili, koliko so odšteli za zadnjo razkošno zabavo svoje najnovejše spremljevalke ter koliko prestižnih avtomobilov, letal in helikopterjev je v njihovem voznem parku.
V Moskvi sem videla več luksuznih avtomobilskih znamk kot kjerkoli drugje na svetu. Toliko jih je, da se mi zaradi njih počasi že obrača želodec. Jasno mi je, da gre za statusni simbol, a se ne glede na to še zdaj sprašujem, zakaj želi nekdo naokoli prevažati toliko pleha. Nekaj podobnega si mislim ob pogledu na njihove plastične spremljevalke, ki zaradi preobilja plastičnih operacij bolj kot na karkoli drugega spominjajo na zombije. Z neskončno skepso me navdajajo tudi trume japijev v poštirkanih oblekah, ki opletajo z MBA besediščem o »iskanju sinergije« in »nujnosti brainstorminga«. Povsem jasno je, da obleka ne naredi človeka, nobel jezikovni koncepti pa ne nujno sposobnega izvršnega direktorja.
Na listi najbogatejših Rusov je tudi milijarder Vladimir Potanin, ki se je kot prvi Rus pridružil pobudi Giving Pledge, humanitarni iniciativi Billa Gatesa in Warrena Buffeta, v okviru katere je treba v dobrodelne namene podarilo kar 50 odstotkov svojega premoženja. »Spoznal sem, da je ogromno bogastvo za tvoje naslednike predvsem velika skušnjava, preizkušnja in breme. Če hočeš osrečiti svojega otroka mu daj milijon, če ga želiš uničiti, mu zapusti milijardo,« je utemeljil svojo odločitev.
»Aha, človek se pač želi prebiti med svetovno elito. Denar naj raje podari Rusom, ki jim ga je v prvi vrsti tudi ukradel,« je odločitev pospremil ruski prijatelj. Filantropija je dejansko najhitrejša pot za preboj med svetovno elito, zato je nanjo treba gledati z veliko rezervo. V številnih primerih je humanitarnost najboljši način za prikrivanje takšnih in drugačnih svinjarij.
Kaj imata skupnega padla kolesarska zvezda Lance Armstrong in televizijski voditelj na britanski BBC Jimmy Savile? Oba sta s pomočjo humanitarnih aktivnosti prikrivala svoje zločine. Armstrong je v imenu organizacije za boj proti raku Livestrong zbral 100 milijonov dolarjev, zato nihče ni verjel obtožbam o dopingu, Saville pa je več milijonov dolarjev daroval bolnišnici Stoke Mandeveille ter drugim ustanovam, zato nihče ni prisluhnil žrtvam njegovih pedofilskih pohodov. Zvezdniški status ju je dvignil nad zakon. Dovoljeno jima je bilo vse. Tudi v Sloveniji obstajajo posamezniki, ki so »veliki filantropi« predvsem zato, da prikrivajo svoje sporno ravnanje!
Moja mama kljub uborni mesečni pokojnini v višini 250 evrov za dobrodelno novoletno akcijo Unicefa vsako leto nakaže 20 evrov, moja nečakinja pa je kljub skromni štipendiji v višini 100 evrov organizaciji Amnesty International 20 evrov kar nekaj časa nakazovala kar vsak mesec, v kar so jo aktivisti prepričali na eni od uličnih akcij. Ko sem izvedela, da vsaj v Rusiji zaposleni pri AI na mesec prejemalo minimalno 3500 evrov plače, me je prejel sveti bes. Predvsem zato, ker za denar, ki ga dobri ljudje namenjajo človekoljubnim projektom, z glavno pisarno v Londonu po več mesecev usklajujejo izjave glede aretacij in zapornih kazni, ki so na koncu tako politično korektne in zastarele, da nimajo nobenega smisla. Poleg tega zaradi njihovih analiz o tem, kdo je politični zapornik in kdo zapornik vesti, še nikogar niso predčasno izpustili na prostost. Ali pač?
Tudi humanitarnost je postala predvsem biznis, zato pomagajmo sosedu, ki ne zmore plačevati položnic, babici, ki na ulici prosi vbogajme ali Tomu Križnarju, ki je iz Nubskih gora nedavno poslal še eno obupano pismo na pomoč. Jasno je, da je s srcem pri zadevi. Če nisi fanatik, v tem svetu ne moreš ničesar spremeniti!
