Tiskane izdaje
Vzdušje ob letošnjem prvem maju je skrajno pesimistično. Kje naj najdemo dobro novico, takšno, ki bi bila primerna današnjemu lepemu pomladnemu dnevu?
Punca, uč' se, da ti ne bo treba delat'! Tako mi je rekla delavka, zraven katere so me, gimnazijko na obvezni delovni praksi, poslali delat za tekoči trak. Delo za tekočim trakom pač nikoli ni bilo in ne bo sanjska služba, a takrat, v osemdesetih letih, je bilo jasno: če hočeš postati gospod, moraš iti študirat. Da si v pisarni ne umažeš rok in se ne pretegneš od dela, so tisti v neposredni proizvodnji dobro vedeli; in v resnici sem se v študentskih časih več kot enkrat svaljkala po skupnih službah, kjer smo od ponedeljka do petka čvekali, od osmih do štirih posedali po kavah in čakali, da so bomo lahko odštempljali domov.
Nato se je v naslednjih tridesetih letih marsikaj spremenilo: tekoči trakovi so se ustavili en za drugim, če greš danes študirat, je bolj verjetno, da boš postal brezposeln kot pa gospod, v marsikateri pisarni gorijo luči od jutra do večera, delo in službene skrbi pa mnogi nosimo domov.
In spremenilo se je še nekaj: vse manj navdušeno opravljamo svoje delo, vse manj smo ponosni na svoj poklic.
Vrednost dela se, seveda, meri (tudi) s plačilom. A naše veselje do dela je začelo plahneti že v boljših, predkriznih časih. Drži tudi, da so vedno obstajala in bodo obstajala zoprna, težaška dela, ki jih delavec opravlja za mizerno plačilo in v upanju, da se bo zanj sčasoma našlo kaj boljšega. Toda vseeno je neverjetno, kako težko je še najti človeka, ki z veseljem in ponosom opravlja svoj poklic.
Poklic, kajti služba, če besedo pogledamo etimološko, pomeni samo »služenje«, od zgoraj določene delovne obveznosti, predpisan delovni čas, odštevanje minut, ko iz službe pobegnemo na svobodo. Poklic pa pomeni opravljanje dela, za katerega se čutimo »poklicane«. Za nekatere izmed njih velja, da je ta poklicanost nujna: za poklic duhovnika, zdravnika, učitelja. A v resnici je za določeno delo poklican vsak, ki to delo opravlja strokovno in predano. Zakaj bi morali samo dobrega učitelja hvaliti, češ, da je prežet s pedagoškim erosom, tudi obrtnik, ki hitro in kakovostno položi keramične ploščice v kopalnici, je občudovanja vreden mojster svojega poklica.
Kako je sploh mogoče 40 let po 40 ur tedensko zdržati v poklicu, ki ga sploh ne maraš? Če svoj poklic opravljaš z veseljem, če imaš občutek, da je tvoje delo komu koristno, če imaš dobre sodelavce in strogega, a pravičnega šefa, potem si zadovoljen z več kot polovico svojega budnega življenja.
Šla sem torej študirat, da ne bi pristala za tekočim trakom. Vseeno moram delat'. In to je v bistvu dobra novica. Brezdelje je sicer prijetno, a le zato, ker je začasno, predah med delom. Saj se nad delom tudi pritožujem. Včasih mi je moje delo kratko in malo odveč, konkretno danes, na praznik dela. A v resnici mi je moje delo v veselje in ponos.
Naj bo tudi vam delo v veselje in ponos!
