Tiskane izdaje
Ruskega predsednika bodo prihodnji torek na Kitajskem sprejeli nadvse prijazno, čeprav ga Zahod poskuša politično osamiti. Pravzaprav ga kitajski partijski in državni vodja Xi Jinping obožuje ravno zato, ker si je upal udariti zahodni svet v obraz.
Xi Jinping bo zato iskreno objel Putina, ko bo ta pripotoval v Šanghaj, čeprav je pravkar (spet) zagrešil enega največjih grehov iz kitajskega svetega pisma, ki obsoja na pekel vsakogar, ki si drzne napasti že samo načelo ozemeljske nedotakljivosti.
Kitajska ni podprla Rusije, ko je varnostni svet Združenih narodov glasoval o usodi Krima. Vzdržala se je kratko malo zato, ker azijska sila ni pripravljena rušiti obstoječe svetovne ureditve. Rada bi jo samo prilagodila svoji rasti, razširila globalni oder, da bi na njem uporabila svojo scenografijo, dopisala scenarij za dogodke v 21. stoletju in dodala še eno glavno vlogo.
Kitajska ne ve, ali bi izzivala Ameriko ali ne, in prav zato obožuje Putina − ne kot svojega zaveznika, saj nikoli ne bo veljal za iskrenega prijatelja, in ne kot največjega soseda, o katerem nikoli ne veš, kdaj bo nehal biti prijatelj in bo postal nevaren, ampak kot osebnost s takšno karizmo, kakršne si tako močno želijo voditelji v Zhongnanhaiju (kitajskem Kremlju) in kakršno ljudje čedalje bolj zahtevajo. To počnejo prav zato, ker jim je komunistična partija obljubila, da bo kitajski postkomunizem videti tako, kakor se zdaj vede Putin.
»Kitajska zunanja politika potrebuje močno osebnost.« Takšen je bil naslov uvodnega članka partijskega glasila Renmin Ribao, objavljenega na začetku leta, kmalu zatem pa je glasilo pomenljivo zapisalo, da je neki kitajski državljan po pošti poslal tiskovnemu predstavniku zunanjega ministrstva tablete kalija s pripisom: »To potrebujete za okrepitev hrbtenice!«
In medtem ko se Zahodu, ki kaznuje Putina za Krim in Ukrajino, zdi, da je Kitajska pri številnih sedanjih geopolitičnih vprašanjih precej bolj pripravljena sodelovati z njim kakor Rusija, se Kitajci po eni strani pretvarjajo, da so pozabili govoriti rusko (ruščine so se morali učiti v šolah vse do petdesetih let prejšnjega stoletja), po drugi strani pa bi radi klonirali ruskega predsednika in ga poslali na Japonsko ali v Južnokitajsko morje. Tako bi tudi tam vzpostavil tisto carsko ureditev, ki se zdi edina logična, kadar pogledamo na zemljevid. »Majhne države nimajo več svoje zunanje politike,« mi je nekoč rekel neki visoki kitajski diplomat in pri tem mislil na vse tiste »državice« s približno stotimi milijoni prebivalcev, ki se morajo zanašati na ameriško zaščito in nato prepevati, kakor jim igrajo v Washingtonu.
Putin in Xi Jinping bosta v Šanghaju podpisala več sporazumov, med katerimi bo predvidoma tudi tisti o dostavi 38 milijard kubičnih metrov ruskega plina Kitajski vsako leto v prihodnjih treh desetletjih. Med podpisovanjem sporazumov se ne bi smeli spraševati predvsem o tem, ali se bo zdaj pod zahodnim pritiskom okrepilo kitajsko-rusko zavezništvo in ali se bo evroazijsko težišče pomaknilo proti vzhodu. Peking in Moskva ne moreta biti zaveznika, to sta dokazala takrat, ko sta resnično hotela postati zaveznika. In nikoli več, obljubljajo Kitajci, pa tudi Rusi pravzaprav ne razmišljajo več o tem.
Najpomembnejše ostaja vprašanje, kaj bi Kitajska storila, če bi imela svojega Putina. Kakšna bi bila videti svetovna resničnost, če bi se Kitajcem uresničile sanje in bi v Zhongnanhai prišla »močna osebnost s hrbtenico«, ki bi bila pripravljena tvegati merljive gospodarske uspehe drugega največjega gospodarstva na svetu zaradi namišljenih predstav o imperialni veličini države z največ prebivalci, najdaljšo zgodovino in najslavnejšo civilizacijo s simbolom zmaja?
Nekateri viri trdijo, da je Xi Jinping obseden z obnovo državne časti. Prav ta Zahod, ki poskuša osamiti Putina, bi moral še pravočasno vzeti v roke knjige in se naučiti, kaj pravzaprav pomeni »državna čast«, kadar jo izgovorimo v kitajščini. To je precej več od »zaščite interesov«, mnogo mnogo več od »osvajanja trga« in daleč resnejše vprašanje od ponavljanja zgodovine, kakor poskušajo analitiki in komentatorji tako pogosto in tako poenostavljeno pojasnjevati vse, kar se dogaja v Kremlju ali Zhongnanhaiju.
KItajske voditelje Putin neustavljivo privlači zato, ker v njem vidijo prihodnost, kakršne si tudi sami želijo: da bi komunistična partija sestopila z oblasti, oni pa bi jo obdržali do konca življenja. In da bi nato demokratično ukinili demokracijo. Da bi se vojskovali v miru. In da bi jim svet zagrozil s sankcijami, oni pa bi polni moči vprašali: »Kaj so to sankcije? In malo natančneje pojasnite, kaj je za vas svet.«
