Tiskane izdaje
Konec tedna je bil ravno pravšen za svetnike, ki so dobili imenitno druščino dveh bivših papežev, Janeza XXIII. in Janeza Pavla II. Bil je raj za trgovce, ki so se omastili, kakor že dolgo ne. Zraven pa je bil zvezdni trenutek še za bivšega viteza, ki blesti na političnem nebu, pa čeprav je bil obsojen, v politiki ga skladno z vrhovno razsodbo sploh ne bi smelo biti. Silvio Berlusconi vodi volilno kampanjo svoje stranke, čeprav mu je tudi evropsko sodišče zavrnilo vse pritožbe. Napisati se bo dal na prvo mesto vseh glasovnic stranke Naprej, Italija za evropske volitve, na naslednjih političnih volitvah pa namerava spet zmagati.
Vsem se smeje v brk, mimogrede izzove manjšo krizo, potem pa se umakne in pove, da se vendar samo malo šalil, nič hudega in preveč resnega ni imel v mislih. Rim je res privabil milijone gostov zaradi kanonizacije dveh papežev, glavno televizijsko oddajo v državi, Porta a Porta, na državni televiziji, pa si je prvič po letu in dveh mesecih prisvojil Silvio Berlusconi. Več kot leto je bil izključen, celo najbolj zvesti oprode iz medijskega sveta ga niso mogli slaviti in častiti, kakor je bil navajen zadnji dve desetletji. Po dvajsetih letih prvič ne bo mogel kandidirati, sceno pa še kar naprej obvladuje.
Imenitni dnevi so bili za iznajdljive ljudi. Milijonom prišlekom so v Rimu prodali vse, kar se je dalo prodati. Vsak spominek je bil kar naenkrat vreden desetkrat več kot pred tednom. Kar je bilo na zalogi uličnih trgovcev in cerkvenih založb že devet let, odkar je umrl Karol Wojtyla, v skladiščih in v knjigarnah, že kje skrito ali skoraj izgubljeno, je našlo kupca, ki bo doma pripovedoval, da je spominek kupil prav na dan velikega praznika in prav v Rimu. Najmanjšo luknjo v najbolj zanikrni hiši so zadnje dni romarju ponudili in tudi prodali za sto evrov. Prave hotelske sobe, četudi majhne in zanikrne, so bile ocenjene kakor hoteli s petimi zvezdicami. Vsaj za en konec tedna prave cene, so se opravičevali lastniki zasebnih sob, hotelčkov in beznic.
Po rimskih ulicah so namestili tisoč kemičnih stranišč. Preveč živ je bil pri mestnih oblasteh spomin na dneve pred devetimi leti, ko je umrl papež Wojtyla, pa je bilo za sto tisoče romarjev premalo kemičnih stranišč. Ko so romarji že zdavnaj odšli, je po marsikaterem delu mesta še vedno in še dolgo zaudarjalo.
Meščani Večnega mesta, razen najbolj vernih in najbolj zvestih spominu dveh bivših papežev, Angela Roncallija in Karola Wojtyle, ki so ju v nedeljo naredili za svetnika, so videli bolj malo direndaja, ki so jim ga gospoda z leve in z desne strani Tibere uprizorili v nedeljo. Posvečena in posvetna stran reke sta pri pripravah proslav obilno sodelovali, tudi dobičke si bosta bržkone delili.
Rimljani so se v času velikega dogajanja umaknili, čisto potiho so jo mahnili na počitnice. Večina samo za kakšen dan, da mine vihar. Tisti bolj premožni, takih je v teh kriznih časih vedno manj, so izginili iz mesta že dober teden prej, vse velikonočne praznike so se imeli lepo kje ob toplih morjih. Kakor vedno ob podobnih prilikah, so pobegnili pred tisoči in milijoni romarjev od vsepovsod, iz tujine in tudi iz Italije. Normalni ritem se bo v mesto vrnil po prvem maju. Eni bodo tedaj praznovali praznik dela, tisti za obzidjem pa god svetega Jožefa delavca.
Vsak po svoje so Italijani v petek praznovali tudi obletnico osvoboditve izpod nacizma in fašizma, 25. april. Leva stran razklanega naroda se je spominjala osvoboditeljev, svojih partizanov in ameriških pa britanskih vojakov. Desna je žalovala za svojimi fanti, ki so padli, ko so branili svoje nemške zaveznike do zadnjega diha in se z njimi umikali proti severu. Proslav so se letos udeležili najvišji predstavniki države, tudi predsednik republike in premier. Ko je v Italiji vladal takrat Berlusconi, se vladna stran proslav ni udeleževala, dan zmage je imela zapisan kot dan poraza.
Silvio Berlusconi ta konec tedna ni slavil ne svetnikov, ne konca druge vojne, zmagal je pa vseeno. Danes, v ponedeljek, se začenja njegova nova zadolžitev, z njo bo odslužil štiriletno zaporno kazen, ki so jo samodejno skrajšali na eno leto, trajala pa bo deset mesecev. Delal bo v domu za ostarele in bolne blizu svoje rezidence Arcore pri Milanu. Ne vsak dan, seveda ne! Štiri ure na teden bo plačilo za vse, kar je zagrešil in kar je bilo zapisano v sodnem primeru Mediaset: ponarejal je bilance, utajeval davke, podkupoval. Berlusconi je prepričan, da je kazen prestroga, čez sodnike pa ta čas ne govori tako ostro kot svojčas, ko jih je zmerjal na vse načine. Zdaj so mu sodniki zagrozili, da bo konec počitniške prakse pri starcih, če bo samo enkrat užalil sodno oblasti. Če bo govoril čez sodnike, bo šel hišni pripor, v svojo graščino.
Čeprav prestaja kazen in čeprav se po odločitvi vrhovnega sodišča po dvajsetih letih prvič ne more potegovati na volitvah, je Berlusconi dobil sodno dovoljenje, da tri dni na teden vodi volilni štab svoje stranke v Rimu. Evropske volitve so pred vrati, sestavil je sezname kandidatov, pa čeprav ga je zadnje tedne zapustilo nekaj najvidnejših dolgoletnih sodelavcev. Med njegovimi kandidati je tudi poslanka Alessandra Mussolini, ducejeva vnukinja, ki so jo mediji zadnje čase grdo obdelovali predvsem zato, ker je bil njen mož junak odmevnega škandala, saj je bil gost pri otroških prostitutkah v rimski gosposki četrti Parioli. Zdaj je pomembno, da kandidiram za Berlusconijevo stranko, ne pa to, kaj je počel moj mož, je ostala trdna pediatrinja, bivša igralka (tudi nečakinja Sofie Loren), najbolj glasna in bojevita političarka v televizijskih debatah.
Studio elitne in politično hudo vplivne televizijske oddaje Porta a Porta je Berlusconi v petek ponoči napolnil, kakor ga zna samo on. Najprej se le lotil predsednika vlade Mattea Renzija in mu napovedal padec. Obračunal je z reformo volilnega zakona, potem pa se je spomnil, da sta ta zakon z Renzijem vendar skovala skupaj, mimo vsak svojih zaveznikov. Potegnil se je nazaj in Lepi deželi spet za nekaj časa obljubil mir.
Na naslednjih političnih volitvah (evropske v Italiji veljajo za bolj ali manj simbolno, ne preveč resno merjenje moči) pa bo seveda zmagal. Tako je sklenil Vitez, ki ni več član viteškega reda dela, pa bo za večji del Italijanov vseeno ostal vitez. Preveč je pretkan, prebogat, predober v nastopaških spretnostih, da bi mu nasprotniki znali priti do živega.
