Tiskane izdaje
Poznavalka avtorskega prava Maja Bogataj Jančič mi je prejšnji teden v pogovoru za Sobotno prilogo povedala, da nam je politika s plagiatorskimi aferami naredila veliko uslugo. Tudi širši javnosti je postalo jasno, da prepisovanje ni samo manjši prekršek ali »iznajdljivost«, ampak se lahko grešnik celo poslovi s politične funkcije. Univerze in fakultete pa ne morejo več zanikati problema, ampak jih čakajo konkretni protiplagiatorski ukrepi, če hočejo ohraniti verodostojnost.
Nam je politika s plagiatorskimi aferami res naredila uslugo?
Ko so začele nekatere slovenske fakultete pred dobrimi tremi leti uvajati program za preganjanje plagiatorstva turnitin, so mi univerzitetni sogovorniki zelo podrobno predstavili problematiko plagiatorstva. Pritoževali so se nad množičnostjo vpisa, preobremenjenostjo mentorjev in pomanjkanjem protiplagiatorskih pravil. Naštevali so primere ukradenih diplom, kjer prepisovalec v uvodu ni popravil niti spola, a se v prihodnjih nekaj letih ni spremenilo nič. Univerza je pravila za določanje plagiatorstva določila šele z nedavno spremembo statuta – ko so postali medijski pritiski zaradi političnih škandalov prehudi.
Sprememba je pozitivna, vendar ima vsaka politizacija tudi stranske učinke. Nekaj novih členov univerzitetnega statuta in znana oseba, ki jo odplavi plagiatorski škandal, morda lahko potolaži nezadovoljno javnost in pomiri medijske naslovnice. A tudi odvrne pozornost od sistemskosti problema in morebitnih rešitev.
Velika večina asistentov in profesorjev študente seznanja s pravili citiranja in jih opozarja na intelektualno poštenost – da je treba navajati vire in prihodnjim bralcem olajšati raziskovanje. Številni mlajši profesorji kljub preobremenjenosti rutinsko guglajo seminarske naloge in avtorje opozarjajo na odstavke, ki so sumljivo podobni člankom v wikipedii ali virom, ki jih najdejo na prvi strani googlovih zadetkov. V prvem letniku morajo študentom dopovedati, da kultura internetnega prepisovanja, lepljenja in izmenjevanja, na fakulteti ni več primerna, čeprav jim je pomagala preživeti srednjo šolo. A tudi pokazati, zakaj so ta pravila potrebna in smiselna.
Ta naloga je najtežja, saj predavatelji težko ohranjajo idealizem, zaradi katerega so se odločili za akademsko ali raziskovalno kariero. Negotovosti ne občutijo samo študenti, ki jim diplome več ne zagotavljajo zaposlitve, ampak tudi mlajši profesorji, ki se zaradi zaprtosti domačega univerzitetnega okolja, hiperprodukcije strokovnih člankov, samorecikliranja, zapovedanega akademskega turizma, birokracije in prekarnih zaposlitev težko zares posvetijo pedagoškemu delu. Vsi skupaj - študenti in profesorji - pa delujejo v okolju, kjer danes tudi največji optimisti težko verjamejo, da bo njihova (intelektualna) poštenost nekoč nagrajena.
So plagiatorske afere prispevale k samoočiščenju slovenskih univerz in fakultet – preden so plagiate v medijih zamenjale črne gradnje? So javnosti zares sporočile, da se intelektualna nepoštenost ne spodobi niti ne splača? So dovolj streznile avtorje in izvajalce visokošolskih politik, da se bodo problema lotile sistemsko, dolgoročno in strateško?
Usluge politike imajo redko tako blagodejne posledice. Politizacija univerzitetnega prepisovanja zato najverjetneje ne bo prinesla trajne rešitve problema, ampak bo samo še poglobila nezaupanje v izobraževalne ustanove in okrepila dvom v smiselnost dobre izobrazbe. Čeprav je tako nezaupanje zadnje, kar si lahko privošči družba, ki hoče temeljiti na znanju.
