Tiskane izdaje
»Neumnež!« pravi oče, »tekel bi za taksijem in privarčeval pet penijev.«
Vic kajpak spada v angleški arzenal smešenja Škotov, ki so si jih po stoletjih hudih spopadov podjarmili, a še vedno do njih tli nekakšno strahospoštovanje. Škoti so namreč čvrsti ljudje in pravzaprav premorejo bogatejšo zgodovino od angleške. Zdaj se osamosvajajo, kaže, da bodo imeli plebiscit, podoben slovenskemu, škotska cerkev se je že zdavnaj ločila od Westminsterske opatije; skratka, s Škoti ni dobro češenj zobati. To smo lahko nedavno ugotovili tudi na koprski Bonifiki, ko so nas v drugem polčasu prijateljske nogometne tekme nadigrali.
V vicu o varčnih, pravzaprav skopuških Škotih je vsaj nekaj lažnih dejstev. Na primer: javni prevoz v Edinburghu (večinoma z dvonadstropnimi avtobusi) je za vzor lahko tudi Londonu), glede na Slovenijo pa je vsaj nekaj svetlobnih let v prednosti. Drugič, Škoti niso butasti, saj je sir Alexander Fleming odkril penicilin, sir Sean Connery pa je posnel sedem filmov o tajnem agentu James Bondu, ki so si ga izmislili v M6 v Londonu? Ne, na Škotskem in pisec je bil prav tako Fleming, le da se je ta imel za Iana Landcasterja. In brez Jamesa Watta, škotskega inženirja in izumitelja parnega stroja, bi Anleži še zdaj sopihali kot tisti fante, zasledovalec avtobusov.
In tretjič: Škoti sploh niso skopi, ravno nasprotno, skopi so Angleži, ki so tudi slabše vzgojeni, navzlic vsemu protokolarnemu perfekcionizmu, ki se ga gredo v Buckinghamski palači. V Londonu so nas med nekimi predavanji pitali z raznobarvnimi trikotnimi sendviči (tudi izumitelj sendviča je bil Škot, lord Sandwich), ki so bili na meji užitnosti; v Glasgowu nas je gostitelj v kiltu in nasploh tako, kot se za Škota spodobi, najprej postregel z viskijem, potem pa z imenitno večerjo, v kateri je kajpak prevladovala ovčetina. Škotska kuhinja obstaja, za angleško pa ne vem, kaj je.
Butalci nismo nikoli tekali za dvonadstropnimi avtobusi, toliko pa menda spet nismo butalci! Ampak to ne pomeni, da smo pametnejši od Škotov, kajti v Butalah še vedno ni civiliziranega javnega prevoza, kaj šele izumiteljev parne mašinerije. Butale imajo bogatejšo zgodovino od Dunaja, Beograda in Bruslja, ki so si nas podjarmili, a kaj to Butalcem pomaga, če jim, pridnim in poštenim, kot smo, nenehno znižujejo bonitetne ocene. In tako se utegne kmalu pripetiti prizor, da bo Butalec tekel za praznim avtobusom, za vlakom ali za letalom na vzletni stezi. Letalo se bo izmuznilo nekam v »južne kraje«, Butalci pa bodo še vedno sopihali na nečim, če ne drugega za vladinimi varčevalnimi ukrepi. Kako razločevati (domnevno) varčnost oblasti in njeno skopost?
Nas bo pitala z enobarvnimi ali raznobarvnimi trikotnimi sendviči brez okusa?
