Varčujmo skupaj: pojdimo po denar

Ne več zapornikov, njihovega denarja nam je treba.

Objavljeno
28. maj 2013 23.34
iza/Moro
Brane Piano, Celje
Brane Piano, Celje
Dogodki prejšnjega tedna potrjujejo, da je pri nas človek ostal tako velika vrednota, kakor je bil za časa socializma. Ko se je izgubila Hilda Tovšak, so jo iskali vsi, od policije do mularije, pa je bila obljuba denarne nagrade šele v zraku ...

Čeprav moramo, ker smo stare šole, tuzemno imetje zaničevati, pa bi za Slovenijo v časih, ko si za denar prizadeva edinole vlada, vendarle bilo morda bolj koristno, če bi tudi izgubljeni denar iskali vsaj malce tako zavzeto. Naša vlada se v svetu zadolžuje, da ga dobi, stroške znižuje, da ga prihrani, trošarine viša, nove davke nam obljublja, v Bruselj pisma pošilja, da samo še malo časa potrebuje, kakšnih pet let, recimo, pa bomo spet vsi bogati. Pa mi, kje in kako bi lahko privarčevali, morda celo zaslužili sami in že prej?

Za začetek bi nam pravosodje in organi za notranje poškodbe lahko dali dober zgled. Namesto za Tovšakovo, ki se je šla malo spočit k sorodnikom na deželo, namesto, da letajo naokoli s pismi za Ivana Zidarja in Dušana Černigoja, pa mu nikakor ne uspejo vročiti sodb, kakor niso mogli vabil in plačilnih nalogov že prej vročati Janezu Janši, namesto tega naj začno iskati njihov denar. Če ga je kaj, dodajmo, da ne bo kdo grozil spet grozil s tožbami. Je pa gotovo možnosti za dobitek precej več kakor na evropski loteriji.

Komu izmed nas, v katerem slovenskem gospodinjstvu se bo življenje izboljšalo, če bo Tovšakova dobila nekaj let, če bosta Zidar in Černigoj podpisala prejem priporočene pošte, če bo Janša dobil pismo s sodišča? Še če bo sodišče odločilo, da je s kompanijo iz stranke pričakoval kakšno podkupnino iz Patrie, ne bomo od tega imeli nič. Bi nam pa prav prišli milijoni, kaj milijoni, milijarde, ki so jih menda ti in mnogi drugi v dveh desetletjih spravili iz Slovenije. Lepo bi pokrili javni dolg, ostalo pa si razdelili za pivo in cigarete.

Na lov, na lov za denarjem, tistim, ki je bil nekoč vseh nas, danes pa morda počiva na računih v tujini, v švicarskih rovih za hrambo srebrnih naložb ali v zlatu zazidan v stene njihovih hiš.

Na lov pojdimo. Vsaj tako zavzeto, kakor smo iskali Hildo, iščimo svoj denar. Vsaka sled je dobra, vsak namig dobrodošel, če ga pri kom ne najdemo, ni hudič, ga bomo že pri naslednjem. Pa če nabašemo še na kakšne ostanke provizij od orožja, ohoho, potem naša vlada v Bruslju prav nič ni lagala, res bomo kmalu na zeleni veji.
Zato naj se tudi sodišča malo manj ukvarjajo prisojanjem zapornih kazni, ampak naj vse sumljive osebe pritisnejo, da bodo zapele, kam so skrili denar. Tega potrebujemo, ne pa še več zapornikov na naši hrani.

Pišite na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.