Volimo poslance, a raje molimo za državo!

»Ali moli za poslance?« je vprašal deček. »Ne,« je odgovoril Carson, »ker pozna poslance, moli za državo.«
Poznavajoč naše poslance, zlasti tiste v Bruslju in Strasbourgu, ne potrebujemo kaplana. Pred vrati so nove volitve v evropski parlament in razen strankokracije ni nihče na trnih, tako nepomembnih je za usodo države tistih sedem ali osem »izvoljencev ljudstva«. Za parlament, tisti na Šubičevi v Ljubljani, že tako in tako vemo, da je bolj Muppet show kot neka dostojanstvena in verodostojna institucija, in to že dolga leta potrjujejo vse javnomnenjske raziskave; kar pa se tiče našega poslanskega zastopstva v evropskem parlamentu, niti ne vemo, kaj tam sploh počnejo. Če sploh kaj.

Najbolj obsežno poročilo o njihovi dejavnosti v epicentru naše mačehe Evrope smo zasledili lani 3. septembra: Tanja Fajon, Romana Jordan, Jelko Kacin, Mojca Kleva Kekuš, Zofija Mazej Kukovič, Lojze Peterle, Ivo Vajgl in Milan Zver so pripravili košarkarski turnir! No, ta »promocijski dogodek« je pravzaprav scopralo veleposlaništvo, razumljivo, saj so poslanci že preveč izmučeni od vsakodnevnega političnega garaštva. Sodelovalo je deset ekip, po turnirju pa so postregli s kranjsko klobaso, joto, ričetom, slovenskimi jabolki in pivom. Poročali so, da je bilo pred evropskim parlamentom »čutiti Slovenijo«.

No, prav, malce nerodno je le, da v domovini manj »čutimo Evropo«; če pa jo že, nas vsekakor ne gosti s klobasami, jabolki in pivom. Tako imenovana Evropa je v Sloveniji izgubila skoraj ves ugled, dobro veste, zakaj. Naši europoslanci pa kljub vsemu neutrudno sporočajo v domovino, da Slovenija izgublja kredibilnost, da smo premalo poslušni, da nismo zavzeti pri domačih nalogah itd. Nismo pa zasledili, da bi kak naš poslanec v Bruslju odprl vprašanje verodostojnosti Unije.
Vsiljuje se občutek, da so bolj poslanci EU pri nas kot naši pri njih.

Če odštejemo omenjeni košarkarski turnir, iz Bruslja ni ravno dosti novic o političnih junaštvih naših deklet in fantov, če pa že so, so ponavadi, hm, bolj dvoumne. Za početje Zorana Thalerja, denimo, moramo izvedeti iz londonskega časopisja, kako se je obnašal Ivo Vajgl med volitvami v Azerbejdžanu, kamor naši politiki vse pogosteje romajo proučevat tamkajšnjo vrhunsko demokracijo, pa bomo verjetno ugotovili šele v arhivih. Lojzetu Peterletu, ki ga promovirajo kot prvega čebelarja Evrope, je uspelo ohraniti sveto načelo svobodne trgovine tudi v čebelarstvu; doma se borimo proti genetskim manipulacijam, Bruselj pa nam bo vsilil uvoz prav takšnega medu. In tako naprej.

Skupni imenovalec našega zastopstva v Evropi so seveda tudi dobre plače, privilegiji in kajpak zaposlovanje družinskih članov v vlogah tajnikov, asistentov, svetovalcev, pribočnikov in podobno. Zato bi bili vsi najraje kar dosmrtni evroposlanci, začenši s komisarjem Janezom Potočnikom. Potočnik bi, kot kaže, spet kandidiral na katerikoli politični listi, morda pa se bo celo kandidiral kar sam.

Če smo že pri političnih listah: zabavno je opazovati, kako naše stranke dobesedno begajo pred bogato ponudbo grupacij v evropskem parlamentu, ki jo lahko mirne vesti primerjamo z razkošjem trgovin v dobrih starih časih zadrug in kolhozov. Že naše stranke in njihovo početje je težko opredeliti po katerikoli metodologiji, politične skupine v Evropi pa so nič drugega kot oblaki megle. Iz te megle naši evroposlanci tipajo proti domu, da bi ujeli rešilno bilko vsaj za še en mandat. In, ne boste verjeli, celo vrli prvaki strank se ne bi branili udobne službice v Bruslju.

Če vse skupaj primerjamo s poslanci, ki smo jih nekdaj pošiljali v Beograd, kjer so se, vsaj nekateri (Bulc, Mejak, Kropivnik, Skok, Gerbec ...), kot levi borili za interese Slovenije, se nam kar stoži po tako imenovanih svinčenih časih. Tedaj smo sami molili zanje.