Zadnje poročilo iz Normandije

V hudi duševni stiski, v kakršno nas požene vsakokratna smrtna nevarnost predvolilnega molka, smo nameravali za še en dan podaljšati bivanje v Normandiji. Potem se je zgodilo dvoje, kar je obudilo naš up, da lahko nekega dne sonce spet posije v dolino Šentflorjancev: ljudstvo je s skoraj 90-odstotno neudeležbo na referendumu o arhivih zavrnilo lažno, spervertirano in strankarsko povsem ponečedeno pokrajino demokracije; in umrl je naš veliki prijatelj in vzornik Jurij Gustinčič, televizija pa je pri tej žalostni priložnosti pokazala, da se da posneti in pokazati še kaj »nemožinovskega«. Seveda so morali nastopiti stari mački, Boris Bergant, Jani Sever, Ervin Hladnik Milharčič et consortes, da so nas spomnili na svetovljanskost nekdanjega slovenskega in beograjskega žurnalizma, ki ga v glavnem ni več.

Če ni dobrega, salonskega, »kafanskega«, bohemskega, z viskijem in dimom cigar prepojenega žurnalizma, se boste zaman ozirali naokrog za kako sled žlahtne političnosti.

Jurij Gustinčič je kot časnikar svojih 93 let »težil« tako po New Yorku kot po Moskvi, pisal je tako za Delo kot za beograjsko Politiko, ki je bila nekdaj vrhunski izdelek Gutenbergove galaksije, govoril je vse jezike sproti in po potrebi. Politiko je ustanovil, le kdo drug, Slovenec Ribnikar in v njeni glavi ni nikoli pisalo, da časopis pripada kakšni politični partiji, dosledno je ostajal v domeni družine Ribnikar.

Pri Gustinčiču je treba opaziti predvsem to, da ideologij ni jemal resno; ideologije so mu bile zgolj okrasje realnih, strateških interesov, trenja tektonskih plošč. Vedel je, da se svet vrti, ne glede na naprezanja velikih in malih ljudstev. Njegov hudomušno ironični komentar na letošnji festival politike v Normandiji bi torej lahko povzeli približno takole:

V drugi svetovni vojni je bilo vsaj nekaj hujših bitk, toda izkrcanje v Normandiji je uspelo politikom scmariti v spektakel holivudskih razsežnosti, ker so na tamkajšnjih plažah poleg drugih manjvrednih človeških osebkov umirali tudi − Američani. Če so pri kakšni kolobociji navzoči vselej zmagoviti jenkiji, je vredno posneti film, če jih ni, si vse skupaj ne zasluži pozornosti zgodovine.

Dnevnik je sicer naša hvalevredna konkurenca, kljub temu ga moramo pohvaliti, da je objavil seznam najhujših bitk druge svetovne vojne, bitk z največ človeškimi žrtvami. Najstrašnejša je bila operacija Barbarossa, nemški napad na Sovjetsko zvezo (1,8 milijona mrtvih); v bitki za Moskvo je bilo 1,3 milijona žrtev; v bitki za Dneper, po kateri so Rusi zavzeli Kijev, je na obeh straneh padlo 850.000 vojakov; razvpita bitka za Stalingrad je terjala »le« 800.000 žrtev; v operaciji Bagration (Belorusija, Litva, Poljska) je umrlo ali izginilo kar 380.000 nemških vojakov, skupno 560.000 žrtev; bitka pri Kursku, največja tankovska bitka vseh časov, je ugasnila 230.000 mladih življenj.

In tako naprej. »Šele« na sedmem mestu po številu žrtev je bitka za glavni filipinski otok Luzon, v kateri so sodelovali Američani. Umrlo je 215.000 ljudi, od tega več kot 200.000 Japoncev. Med prvimi desetimi bitkami druge svetovne vojne po številu žrtev ni Normandije. Naj nam bralci oprostijo to surovo navajanje dejstev; če se dejstva ne ujemajo s teorijo, bi rekel prijatelj Hegel, tem slabše za dejstva!

Prijatelj Gustinčič bi z nami v Normandiji hitro opazil predvsem dve stvari: prva, da so tam stisnili zobe in celo povabili ruskega predsednika Putina. Obravnavali so ga sicer kot desetega brata ali še slabše, toda nekdanji agent KGB je vajen vsega hudega in zmožen prestati tudi jetniški koridor na Golem otoku. Druga svetovna vojna ni bila dobljena v Normandiji, to je znano vsakemu zgodovinarju, temveč s Hitlerjevim porazom na vzhodni fronti. Našteli smo bitke, v katerih so padali Rusi, ne Američani. Toda vzhodne fronte za holivudski spektakel v Normandiji sploh ni bilo. Ko so Rusi praznovali zelo krvavo zmago nad nacizmom, ni bilo na Rdečem trgu nikogar iz »svobodnega sveta«, ne naše drage Angelce ne CNN ne žlobudravih komentatorjev s polnimi usti demokracije.

In drugič, v Normandiji ni bilo našega predsednika Boruta Pahorja. Francozi so nas zaprepaščeno spraševali, zakaj in čemu njegova neprisotnost, saj gre vendar za enega najpomembnejših mož svetovne politike. Gustinčič bi se verjetno malce izkašljal in jim pomembnostno namignil: Veste, Borut si je zagotovo vzel čas za Atlas, kjer lahko v kopalkah smuča s peščenih pobočij. Veste, to ni Normandija, to je zelo ekstremno!

Jurij je salonsko in gentlemansko preživel 20. stoletje, najhujše obdobje človeštva. In imel je srečo, da večino življenja ni ždel in gnil na Šentflorjanskem.