Zakaj darovalci sperme ne smejo uživati?

Darovalci morajo komponento užitka v spolnosti skrivati, če želijo biti izbrani.

Objavljeno
18. avgust 2013 21.20
Katerina Vidner Ferkov, Delo.si
Katerina Vidner Ferkov, Delo.si

Naslov je raziskovalno vprašanje, ki si ga je zastavil Sebastian Mohr v svoji doktorski raziskavi na Univerzi v Københavnu.

Mentor magisterija je Mohra neprijetno presenetil, ker mu je svetoval, naj iz terenskega dela izpusti zapise o tem, da je bil v seksualnem razmerju z moškim, ki je bil njegov glavni informator. Je to zato, ker v znanstveni magisterij ne sodi intimna homoseksualna izkušnja, ki je bila po raziskovalčevem mnenju odločilna?

Po tem dogodku si je obljubil, da ga pri doktorski raziskavi nihče ne bo več odvrnil od tega, da postavlja neprijetna vprašanja. Zanima ga predvsem kontekst užitka in koncepta moškosti v klinikah, kjer darujejo spermo. Opisal nam je dialog:

Mohr: »Doktor, hvala, da ste mi dovolili raziskavo. Imam nekaj vprašanj z vidika medicinske antropologije. Ali se z darovalci pogovarate o mastrubaciji?«

Predstojinik: »Medicinska antropologija, zanimivo. Uspešno raziskavo.«

Mohr: »Hvala, torej, se z darovalci pogovarjate o masturbaciji.«

Predstojnik: »Prosim?«

Mohr: »Ma-stur-ba-ci-ja in darovalci. Ali imate na to temo kakšne pogovore z darovalci? Saj to na kliniki počno, mar ne? Jih to veseli?«

Predstojnik: »Se ne pogovarjamo.«

Med raziskavo je ugotovil, da ima klinika do darovalcev sperme posloven odnos in želi, da so takšni tudi darovalci. Kot piše, se lahko vprašanje, kaj obleči za obisk klinike, kjer moški daruje spermo, zdi neumno. A je pomembno. Moški morajo delovati dostojno in socializirano.

In kar je Mohr tudi pričakoval - homoseksualci niso vključeni med darovalce. Zaradi karantene in natančnih preiskav homoseksualnost ne bi smela biti razlog za zavrnitev darovalca. Ozadje je družbeno. Homoseksualci, ugotavlja, so označeni za »spolno neodgovorne«. Spolnost zaradi samega užitka z enim ali več partnerji namreč v kontekstu darovanja sperme ni zaželena.

To velja tudi za heteroseksualne darovalce, ki morajo komponento užitka v spolnosti skrivati, če želijo biti izbrani. Največ, kar jim je dovoljeno, je, da ko pridejo iz sobe, kjer masturbirajo, pripomnijo: »Kdaj boste zamenjali devedeje?«

Možnost oploditve samskih ali istospolnih žensk na Danskem je znak demokracije. Vendar darovanje sperme odpira nova etična vprašanje v okviru medicine in družbe.

Zadnji test, ki ga prestanejo darovalci sperme, govori prav o tem. Imenuje se »očetovski test«, so na kliniki povedali Mohru. Kaj to pomeni? Zdravnik se pogovarja s potencialnim darovalcem sperme in če ga oceni, da ne bi bil dovolj dober za njegovo hčerko, ga zavrnejo. Iz subjektivnih razlogov. Naj ima še tako kakovostno spermo.

O pornografskem materialu kot pomoč pri masturbaciji pa nič. V pornografskih filmih tako ali tako igrajo večinoma neizobražena dekleta iz njižjih slojev in njihovo zdravje in življenje ni zavidljivo. Vendar to očitno ni pomembno. Morala ocenjevalcev se tu konča. V pornografskih filmih ne nastopajo njihove hčerke in to šteje.

Svojevrstni kastni sistem klinike je zakrit v posel in medicino. Zelo verjetno se ne začne in ne konča pri spermi.
Že uporaba izraza banka sperme je pomenljiva. V banko gredo lahko samo tisti, ki imajo denar in odprt račun. V ZDA poleg zdravja darovalca zahtevajo še visokšolsko izobrazbo. Razmišljanje je potrošniško - vedo, da bodo prišle na kliniko bogatejše in izobražene stranke, zato morajo biti takšni tudi darovalci.

Raziskovalca sem vprašala, zakaj darovalcem ni dovoljeno, da bi na kliniko pripeljali osebo, ki jo imajo radi. Da darovanje sperme ne bi bilo nujno povezano s pornografijo. Odgovor je preprost, ker bi se proces podražil, kajti zdravstveno bi morali preveriti še drugo osebo.

Kaj bi s čustvi in medsebojnimi odnosi, če jih premosti pornografija in misel na poslovni izid.

Darovalci sperme in prejemnice se ne znajdejo na skupnih ganljivih fotografijah, kot to vidimo pri darovalcih ledvic ali kostnega mozga.

Čeprav se rodi otrok.

Zanimivo je tudi to, da čeprav je znanost sprejela družbene vidike konstrukcije spola in spolnosti in postavila biologijo v drugi plan, se želja po biološkem potomstvu ne zmanjšuje. Ne v heteroseksualnih, ne istospolnih, ne v samskih gospodinjstvih.

Zato so pari ali posamezne osebe pripravljeni uporabiti tudi nadomestno mater, ki svoje dejanje stori zaradi ekonomske nemoči, da bi si zagotovili potomstvo.

Torej našo ljubezen do otrok še vedno bistveno določa biologija? Aktualno preizpraševanje za tretje tisočletje.