Tiskane izdaje
Dobre ograje naredijo dobre sosede, so menili v časih, ko je Evropo od Szczecina do Trsta še delila železna zavesa. Toda bodeča žica ni nikoli prinašala nič dobrega. Prej narobe. Poleg »dobrih ograj« je namreč praviloma vselej ustvarjala tudi »dobra pokopališča«. V ameriški Kaliforniji, nedaleč od ograje, ki zdaj ločuje Mehiko in Združene države Amerike, je kar nekaj množičnih grobišč, izkopanih za pobite prebežnike. Tam počivajo brez imen in priimkov. Nihče se ni pomujal, da bi preverjal njihovo identiteto. Le zagrebli so jih. In s tem je bilo delo »dobre ograje« in njenih varuhov opravljeno.
Paradoks je, da je ograjo na meji z Mehiko postavila politika, ki je nekoč najbolj nasprotovala ideološkim zidovom sredi Evrope.
Berlinski zid, zid vseh zidov, ki je nekoč simbolično razdelil Evropo, je Vzhodni Berlin spremenil v velikanski zapor, iz katerega ni bilo izhoda. Mnogi so poskušali pobegniti, a to je uspelo le redkim. Zid je namreč vsa leta svojega hladnega obstoja vztrajno gradil tudi »dobra pokopališča«. Padel je šele v času glasnosti in perestrojke. Timothy Garton Ash je v svoji Čarobni svetilki poskušal našteti nekaj glavnih dejavnikov, ki so povzročili, da je nezadovoljstvo Vzhodnih Nemcev leta 1989 dokončno prekipelo. Najprej je bil tu Zid sam. Zid in sistem, ki ga je varoval. Zid ni stal okrog Vzhodne Nemčije, marveč v njenem strogem središču. In šel je skozi vsako srce. Celo ljudem iz drugih vzhodnoevropskih držav je bilo težko doumeti, kakšno psihološko breme je bil. Kaj šele zahodnjakom, ki izkušnje z obzidanim Berlinom nikoli niso doživeli. Neki vzhodnoberlinski zdravnik je napisal celo knjigo o bolezni (in o samomorih), ki jo je povzročala ta, s stražnimi stolpi nadzorovana razdeljenost. Imenoval jo je Bolezen zidu ...
Po padcu Berlinskega zidu je v svetu zraslo ničkoliko zidov. Morda najbolj grozljiv je tisti v Palestini, ki ga izraelska politika ni zgradila zato, da bi se z njim zavarovala pred sosedi, ki jih sovraži, ampak predvsem zato, da bi Palestince z njim za vselej ločili od Palestine. A pri tem so Benjamin Netanjahu in njegovi pozabili, da so se s tem zidom pravzaprav prostovoljno zaprli v nekakšen nov geto. Kakor da bi hote zamrznili spomin na grozote, ki jih je židovski narod za bodečo žico nekoč sam doživljal na svoji koži.
Zdaj se za ograje in zidove nerazumljivo znova zapira tudi Evropa. Zaradi beguncev, ki se že nekaj mesecev k nam valijo z Bližnjega vzhoda. Iz vojn, v katerih je skupaj z ZDA hlapčevsko sodelovala malodane vsa celina. Kje so bili takrat evropski politiki, ki danes govorijo o ograjah? Zakaj ni nihče hotel slišati glasu z ulic, na katerih so se takrat množično zbirali nasprotniki vojn? Vsaka oborožena agresija namreč požene ljudi s svojih ognjišč. Še zlasti takrat, ko razmere za življenje v resnici postanejo nemogoče. Ko ni več hrane, ne bolnišnic, ne šol, ne mostov in ne streh nad glavo.
Evropa je nekritično podprla vojne (in v njih aktivno sodelovala) proti Libiji, Afganistanu in Iraku, od koder se je ta s sunitsko vstajo in Islamsko državo potem razširila še na Sirijo. Prav zaradi tovrstne voljnosti so to potemtakem tudi naše, evropske vojne. In zato so vsi ti begunci, ki zdaj trkajo na vrata Evrope, pravzaprav naši begunci. In teh v bistvu sploh ni toliko. V lanskem letu je za azil v Evropi zaprosilo 628.000 beguncev. To predstavlja vsega 0,03 odstotka evropskega prebivalstva, je denimo zapisal Economist. Letošnje številke bodo nekaj višje, toda za Evropo, ki se lahko pohvali z enim najvišjih življenjskih standardov na svetu, s pomočjo nesrečnim ljudem sploh ne bi smelo biti večjih zagat.
Problem torej niso begunci. Bistvo težav tiči v tem, da Evropa teh beguncev preprosto ne mara. Evropski politiki s svojimi izjavami in dejanji to povsem nedvoumno dokazujejo. Kriistina Ojuland, nekdanja estonska zunanja ministrica in evropska poslanka, je denimo brez vsakršnega sramu izjavila, da so »begunci iz Afrike in Bližnjega vzhoda resna grožnja preživetju bele rase«. Še odločnejši so francoski lepenovci, ki pravijo, da bi »monsieur Ebola z begunci opravil v treh mesecih ...«
Ali pa madžarski premier Viktor Orban, ki se je prvi začel ograjevati z bodečo žico in ob tem očitno pozabil, da je po sovjetski okupaciji Madžarske leta 1956 več kot 200.000 Madžarov zbežalo na varno čez mejo in poiskalo zavetje na Zahodu, veliko pa jih je čez takratno bodečo žico seveda bežalo tudi kasneje, vse do padca nekdanjega režima. Nekdanji največji nasprotniki totalitarizma, kar zagotovo velja tako za Madžarsko kot tudi Estonijo, bi problem z begunci zdaj najraje reševali tako, kot so to nekoč počeli režimi, v katerih niso več hoteli živeti. Predvsem zato, ker na begunce gledajo kot na varnostni problem (to se zdaj dogaja tudi v Sloveniji) in ne kot na humanitarno krizo brez primere. Te pa seveda še zdaleč ni mogoče reševati z ograjami. Še zlasti zato ne, ker te s seboj, kot jasno kaže zgodovina, vselej prinašajo tudi pokopališča.
Na dlani je, da Evropska unija razpada. Ko je nastajala in se širila, so ograje namreč podirali, zdaj pa jih na novo postavljajo. So bili vsi ti politiki, ko so še pred desetletjem tako goreče hiteli v objem Bruslja, torej res iskreni, ko so govorili o Evropi brez mej? O Evropi, ki bo temeljila na spoštovanju človekovih pravic, na demokraciji in vladavini prava? Očitno ne. Vse to bi namreč radi imeli le na papirju, v realnem življenju pa bi se pred »nevarnimi in umazanimi begunci« iz vojn, ki so jih sami zakuhali, najraje skrili za debelimi in varnimi zidovi.
Tako, žal, razmišlja tudi dobršen del slovenske politike, dobršen del slovenskega javnega mnenja in celo del slovenskih medijev. A najbolj paradoksno je, da takšnim razmišljanjem nerazumljivo prikimava tudi vodja največje opozicijske stranke, ki bi že po logiki stvari moral iz dna duše sovražiti zidove in ograje, saj je že dvakrat sedel za njimi.
