Absurdistan: Kdo si pa ti?
pet, 04.03.2016, 15:00
Absurdistan: Kdo si pa ti?
V Sloveniji poznamo dve obliki solidarnosti − ena je »solidarnost na daleč«, druga pa (ne)solidarnost, ki jo je treba pokazati in izkazati tukaj in zdaj.

Kdo si pa ti? Tako se sprašuje odlična mladinska dokumentarna serija, v kateri nacionalna televizija zdaj že drugo sezono zapored predstavlja najstnike, dekleta in fante, ki so domovino svojih staršev zaradi različnega spleta naključij zamenjali za Slovenijo. V letošnji drugi seriji portretov so se teve gledalcem tako že predstavili Giovanna iz Brazilije, Tibor iz Anglije, Sarah iz Sirije, Marvin iz Kenije in Chenyun iz Kitajske. V prihodnjih tednih pridejo na vrsto še Rahul iz Indije, Lucia iz Italije, Anton iz Rusije, Tana z Madagaskarja in Sandi iz Kazahstana.

Vsi so priseljenci. In vsi so drugačni. Kar pa sošolcev v okoljih, kjer živijo in kjer skupaj gulijo šolske klopi, sploh ne moti. Jemljejo jih kot sebi enake, kot vrstnike s podobnim razmišljanjem, s podobnimi strastmi in nagnenji do glasbe, plesa, filmov, potovanj, računalniških zaslonov. Temnopolti Marvin iz Kenije, ki ga tudi sam poznam, je, denimo, že v osnovni šoli in zdaj na gimnaziji zaradi svoje energije in iskrivosti postal kar nekakšna ikona tamkajšnjih učilen. Fant, ki ga zaradi znanja in dobre volje ne spoštujejo le sošolci, ampak tudi učitelji. Vsi ga imajo radi in nihče niti za hip ne pomisli, da pravzaprav sploh ni Slovenec in da je k nam prišel iz oddaljene in revne Afrike. Da je tako rekoč neke vrste begunec.

Vsi zgoraj omenjeni otroci so se že zdavnaj (uspešno) integrirali v naše okolje. In nikogar ni strah pred njimi. Zato je po svoje naravnost neverjetno, kako nečloveško in kako nerazumljivo nestrpno so na novico o (morebitnem) prihodu mladoletnih beguncev, ki bežijo pred strahotami vojne, reagirali v Kranju. In skupaj s trdimi Gorenjci tudi v velikem delu slovenske javnosti. Ta se je doslej že velikokrat izkazala za izjemno solidarno. Še posebej ko je šlo za pomoč ljudem v stiski, ki so jih prizadele različne naravne katastrofe. Doma in na tujem. Tudi v primeru uničujočega potresa v Nepalu, denimo, ko je Slovenija v različnih humanitarnih akcijah za pomoč tej sesuti himalajski državi v resnici zbrala zavidanja vredno vsoto denarja.

Toda najnovejše dogajanje, povezano z begunci, zdaj dokazuje, da v Sloveniji poznamo dve obliki solidarnosti. Ena je očitno »solidarnost na daleč«, kot se je slikovito izrazila Judita Nahtigal, pogumna direktorica dijaškega doma v Kranju, kjer naj bi sprejeli od vsega hudega izmučene begunske otroke. Pa jih niso, ker so temu nasprotovali starši šolarjev, ki živijo v dijaškem domu, in celo profesorji gimnazije z imenom pesnika, ki je že pred skoraj dvema stoletjema zaklical »Žive naj vsi narodi!«, pa tamkajšnji učitelji pomena tega veličastnega stiha očitno še niso povsem dojeli in ne razumeli. In bi se tudi zaradi tega pravzaprav morali posloviti od Franceta Prešerna ...

In druga je kajpak (ne)solidarnost, ki jo je treba pokazati in izkazati tukaj in zdaj. Ko je treba pomagati otrokom (in seveda tudi vsem drugim beguncem z Bližnjega vzhoda), ki so s svojih uničenih domov zbežali tudi po naši krivdi, saj je slovenska politika ves čas sila nekritično podpirala prav vse nesmiselne, nezakonite (in zato izgubljene) vojne proti Iraku, Afganistanu, Libiji, Siriji ... Prav zato so to tudi naše vojne, njihove žrtve pa zato tudi naši begunci in naši otroci. Na pomoč bi jim morali priskočiti ne zgolj zato, ker je ponujena roka v takšnih primerih nekaj najbolj logičnega in človeškega, ampak po svoje tudi zato, ker bi se s takšnimi potezami vsaj deloma oprali krivde za sodelovanje v uničujočih vojnah, kamor nas je brez vsakršnega kritičnega razmisleka zapeljala slovenska politika.

Strahu pred mladoletnimi begunci, ki niso smeli v dijaški dom v Kranj, bi bilo bržkone v hipu konec, če bi te otroke kljub vsemu pripeljali tja. Pred kranjske gimnazijce, stanovalce tamkajšnjega dijaškega doma, njihove starše in profesorje, da bi jih ti lahko iz oči v oči spraševali: »Kdo si pa ti?« Mladi nesrečniki bi jim s svojimi toplimi in žalostnimi očmi odgovarjali z dramatičnimi zgodbami iz prve roke o tem, kaj se v resnici dogaja v njihovi državi, kaj je z njihovimi domovi, kje so njihovi starši, prijatelji, sorodniki, sošolci. O tem, kako so potovali v Evropo in kaj se jim je dogajalo na tej surovi poti. Kolikokrat so šli spat prezebli in lačni. Kdaj so nazadnje sedeli v šolskih klopeh. Kaj si želijo v prihodnosti.

Mislim, da bi s svojimi besedami in s svojimi bolečinami zlahka prepričali večino. Razen tistih morda, ki s svojimi stereotipi in vse manj prikritim rasizmom med javnostjo načrtno sejejo strah pred njimi. Pred vsemi begunci. Strah pred vsemi drugačnimi, na katerem pravzaprav temelji sovraštvo, kakršno je Evropo okužilo že tam v tridesetih letih prejšnjega stoletja. In povzročilo uničujoč požar fašizma, ki ga, kot kaže, še do danes ni uspelo pogasiti. Fašizma, katerega glavni cilj je javnost nenehno deliti na »naše« in »njihove«. In ki zdaj prav zato znova neprikrito in vse bolj zastrašujoče koraka po ulicah evropskih mest. In, žal, tudi po (nekaterih) šolah in dijaških domovih.



Absurdistan: Kdo si pa ti?

Foto: Bilal Hussein/AP Pictures