Tiskane izdaje
Lepo je biti v Franciji na njihov največji državni praznik. Na dan francoske revolucije, ki je podrla Bastiljo in prvič zares glasno spregovorila o svobodi, enakosti in bratstvu. Francozi ljubijo ta praznik, saj je svojevrstna priložnost za krajši poletni počitek. Mnogi so zato odšli iz Pariza, nekateri tudi iz nekakšnega protesta ob obisku Donalda Trumpa, zato je bilo na ulicah na ta dan bistveno manj prometa. Tisti, ki so ostali, pa so se ob enajstih zvečer skupaj z množicami turistov zbrali ob bregovih Sene in opazovali veličasten ognjemet nad mestom.
Zdi se, da so kolesarji, zbrani na Tour de Franceu, pravzaprav edini, ki niso počivali za praznik. Minuli konec tedna so bile namreč na sporedu najtežje etape. A garanja še ni konec. Do prihoda na Elizejske poljane prihodnjo nedeljo bo treba še kar trdo vrteti pedala. To bodo morali še posebej vztrajno seveda početi tisti, ki merijo na najvišjo stopničko. Ker sem nekoč tudi sam pisal o kolesarstvu, med drugim tudi zgodbe o takšnih velikanih Toura, kot so bili legendarni Fausto Coppi, Eddy Merckx ali Bernard Hinault, dirko že desetletja spremljam z velikim zanimanjem. Toda na dlani je, da današnja tekmovanja že lep čas niso več to, kar so nekoč bila.
Tudi desetletja nazaj se je na tej klasični dirki dogajalo veliko nedovoljenega, od dopinga do goljufij, a dirko je kljub temu vendarle še krasila nekakšna žlahtna športna romantika, ki jo zdaj seveda že dolgo ni več. Ko namreč spremljaš izjemno tehnično dodelane televizijske prenose posameznih etap, se nikakor ni mogoče znebiti občutka, da to sploh ni več kolesarska dirka, ampak samo še dirka brezobzirnega kapitala. Nekakšen Tour du capital torej. Kolesarji v bistvu sploh niso več v ospredju. Več ur zapored, kolikor trajajo ti prenosi, so pred očmi gledalcev pravzaprav ves čas samo reklame, s katerimi so tekmovalci oblepljeni od spredaj in zadaj, reklamirajo pa vse mogoče: banke, trgovske hiše, energetiko ... Reklame so tudi ob cestah, na hišah, na spremljajočih avtomobilih, na ciljnih ravninah ...
V vidnem polju morajo torej biti predvsem reklame, ta ključna sporočila dirke, in ne kolesarji. Ti so za kapital, ki stoji za tem gigantskim športnim projektom, samo sredstvo na poti do cilja, v katerega je bil vložen ves ta ogromen denar. In ta posel gre kapitalu zelo dobro od rok, saj je svet z reklamnimi sporočili s Toura bombardiran ure in ure. Tri tedne zapored. Ne le v neposrednih televizijskih prenosih, ampak tudi v kasnejših objavah, poročilih in zgodbah. Reklame so namreč prav povsod.
In kakšen paradoks: tisti, ki jih prek dirke vsiljujejo medijem, zanje pravzaprav nič ne plačajo. Medijske hiše jih s svojim poročanjem o Touru, ko denimo kažejo prihod v cilj ali izjave najboljših, objavljajo kar zastonj, kar je gotovo kapitalistični nesmisel par excellence. Zato bo treba te stvari čimprej spet postaviti na pravo mesto. Če torej kapital hoče, naj televizijske postaje ali internetne strani prenašajo njegove igre, naj jim to pač plača. Zdaj se namreč dogaja ravno nasprotno. Medijske hiše morajo kapitalu plačevati pravice do prenosov, v katerih ta potem zastonj razkazuje svojo moč in svoje športne plačance, ki so zaradi svojih pogodb seveda izključno v službi kapitala in ne morda v službi športnih navdušencev in navijačev, kot to mnogi napačno domnevajo...
Vsi, ki spremljajo televizijske prenose te dirke kapitala, mi pravijo, da so prenosi Toura po svoje neverjetno dobri. S tem se strinjam tudi sam. Med dirko v resnici zveš tako rekoč vse o vsakem tekmovalcu. Tudi to, kakšne slike ima kdo prilepljene na balanci, v kakšnih prestavah vozijo, kaj jih čaka za naslednjim ovinkom, kdaj se začne najhujši vzpon, kdo je bil prvi na prelazu na predlanski dirki, kdo je kdaj padel na kakšni neutrjeni bankini, kdo je bil nekoč lastnik mogočnega gradu, ki se ponosno pne nad kakšnim rečnim zavojem, kam bo treba zaviti na tretjem krožišču v mestu, kamor prihajajo. Podatkov je toliko, da je dirko res užitek spremljati. Toda ob tem se kot novinar seveda že leta sprašujem, zakaj podobni standardi, ko gre za za tovrstno množico koristnih informacij, ne veljajo tudi za poročanja o velikih političnih dogodkih, kjer so udeleženci vedno skriti za strogo zaprtimi vrati in kamor kapital ne prinaša kamer, dasiravno se tam odločajo veliko pomembnejše stvari, kakor pa na za širšo javnost popolnoma nepomembni kolesarski dirki po Franciji. Kar se zgodi na Tour de France, namreč ne vpliva prav na nikogar, razen na tiste, ki kolesarijo v imenu kapitala, medtem ko sestanki za zaprtimi vrati malodane vsak dan usodno vplivajo na življenja milijonov, če ne celo milijard ljudi.
In tu smo zdaj seveda pri bistvu stvari. Pri tem kajpak, kako današnji mediji, in seveda kapital, ki je za njimi, poročajo o velikih dogodkih. Naključje je hotelo, da se je ravno ob začetku francoskega Toura v nemškem Hamburgu dogajal tudi vrh dvajseterice najvplivnejših in najmočnejših držav sveta. Vrh G20. Toda glej paradoks: medtem ko smo prav vse zvedeli o vsakem prevoženem kilometru na Touru, se ni o dogajanju v Hamburgu - z izjemo o nekaj protokolarnih zadevah - vedelo skorajda nič.
Vsi mediji so v tistih dneh živčno poročali predvsem o divjanju protestnikov v Hamburgu, nič pa o vsebini (tega očitno zelo praznega) vrha. Toda kaj so neredi v Hamburgu, ki so bili nenehno v ospredju poročil, v primerjavi s katastrofalnimi odločitvami, ki jih na političnem, ekološkem ali vojaškem področju sprejemajo države udeleženke vrha G20? Nič. Zgolj kaplja v morju strahot, ki jih iz dneva v dan vsem Zemljanom, na severu in jugu, vzhodu in zahodu, povzročajo šefi držav, zbrani v Hamburgu. Toda o tem se v glavnem ne govori. Tudi zato, ker kapitalu, ki se oplaja na nesrečah in katastrofah, ni do tega. V zameno za kruh, ki ga mnogi v resnici več nimajo, televizijskim gledalcem raje ponuja igre. Takšne kot so Tour de France, nogometni mundiali, olimpijske igre, kjer je o vsakem udeležencem dovoljeno povedati prav vse. A kljub temu seveda le do meje, ki jo začrta kapital. Čeznjo se namreč ne sme stopiti.
Mnogi mainstreamovski mediji so se zato že zdavnaj ujeli v past, ki jim jo je nastavil kapital. Zato v mnogih njihovih sporočilih ne gre več le za prenos ideologije. Vse to, kar ponujajo gledalcem in bralcem, je že kar ideologija sama. Ideologija, ki prepoveduje brskanje po kočljivih temah in ki novinarje na tih, perfiden način sili v samocenzuro. O tem je govoril že George Orwell v neobjavljenem uvodu v Živalsko farmo, kjer je opozoril, da je cenzura v (na videz) svobodni družbi bistveno bolj sofisticirana kakor pa v diktaturah.
Mediji zaradi tega ne odslikavajo več realne slike sveta, v katerem živimo. Ljudem ponujamo to, kar sami hočejo, je vse pogosteje slišati nekritične lastnike medijskih hiš. A s tem v bistvu le upravičujejo svoje ravnanje, svari urugvajski pisatelj Eduardo Galeano v uničujoči Šoli narobe sveta. Ponudba, ki je odgovor na tovrstno povpraševanje, namreč ustvarja vedno večje povpraševanje po enaki ponudbi. Postaja navada, ki se počasi sprevrača v odvisnost. In v model, ki temelji na (ne)resnici, da je dobro le tisto, kar prinaša največji dobiček ob čim manjših stroških, slabo pa vse tisto, kar ne prinaša zaslužka. Takšna poenostavljanja so seveda pot v prepad, in to ne samo v medijskih hišah.
In za konec znova v Francijo. Praznik revolucije je mimo, toda svobode, enakosti in bratstva, teh treh idealov, o katerih so tako vzneseno govorili tistega zgodovinskega 14. julija, je v današnjem svetu manj kakor kdajkoli. Zrasle so namreč nove (finančne in politične) Bastilje, ki nočejo ne svobode in ne enakosti. Ker to ni v prid kapitala, ki zdaj tako surovo obvladuje svet. To, da že dolgo povsem obvladuje Tour de France, je v bistvu še najmanj pomembno.
