Tiskane izdaje
Ertuğrul Kürkçü, eden najbolj znanih kurdskih aktivistov in častni predsednik prokurdske Ljudske demokratične stranke (HDP), mi je pred dobrima dvema tednoma v Strasbourgu zatrjeval, da bosta november in december za njihovo stranko - in za vso Turčijo - krvava meseca. Prišlo bo do aretacij, zasliševanj, zaporov, mučenj, smrti.
Natanko to se je v teh dneh tudi v resnici zgodilo. Režim, ki sploh ne prikriva več, da je v Turčiji dokončno zavladala diktatura, je zaprl oba sopredsednika HDP. Selahattina Demirtasa, tretjega z zadnjih predsedniških volitev v državi, in njegovo kolegico Figen Yüksekdag, skupaj z njima pa še 11 poslancev stranke. To so Nihat Akdogan, Nursel Aydogan, Idris Baluken, Leyla Birlik, Ferhat Encü, Selma Irmak, Sirri Süreyya Önder, Ziya Pir, Imam Tascier, Gülser Yildirim in Abdullah Zeydan. Predsednik države Recep Tayyip Erdoga je lani poskušal storiti vse (tudi s ponavljanjem volitev), da stranka HDP ne bi prišla v parlament. Ker mu to ni uspelo, je že pred julijskim poskusom prevrata maja letos vsem 59 poslancem HDP odvzel imuniteto, zdaj pa jih je začel še zapirati. V Turčiji se je prvič po vojaškem udaru leta 1980 zgodilo, da so poslanci morali za rešetke tako rekoč iz svojih parlamentarnih klopi.
Zdi se, da bodo Erdoganovi možje kmalu prišli tudi po Ertuğrula Kürkçüja, s katerim se v Svetu Evrope v Strasbourgu srečujeva že leta. Nekoč, še kot mladenič, poln levičarske energije in idej, je že bil obsojen na smrt, a je bil kasneje amnestiran. V zaporu je presedel 14 let. Zdaj mu vnovič grozi ječa. Morda celo nova smrtna kazen, s katero režim spet grozi svojim državljanom.
Politični položaj v Turčiji je naravnost grozljiv. Poskus prevrata je bil očitno le nekakšna uvertura v pravi udar, ki je Turčijo dobesedno prevrnil na glavo. Erdogan je demokratično republiko, ki je svoje voditelje nekoč izbirala na volitvah, tako rekoč čez noč prelevil v »diktaturo imenovanih lojalistov«, ki operirajo s posebnimi pooblastili. Mimo ustave in zakonov. Turčijo je zajela prava politična shizofrenija. Paranoidno Erdoganovo maščevanje je zato pomalem že mogoče primerjati s popolnoma zgrešeno debaasizacijo v Iraku (po padcu Sadama Huseina), ki se je za Irak in ves Bližnji vzhod končala s katastrofo. Nekaj podobnega se zdaj dogaja v Turčiji. Erdogan je vsem tistim, ki ga ne podpirajo, napovedal vojno. In prva tarča so (znova) prav Kurdi.
Statistika Erdoganovih čistk presega meje razumnega. Tik pred prvim novembrom je bilo (29. oktobra) čez noč odpuščenih novih 10.158 javnih uslužbencev. Skupaj že več kot 140.000. Kar 1267 profesorjev so pognali z univerz. Med njimi so tudi Akademiki za mir, ki so podpisali peticijo za ustavitev spopadov (s Kurdi) na jugovzhodu države. Več kot 2000 novinarjev je ostalo brez službe in kar 133 jih je v zaporih. Več kot v Rusiji, Kitajski in Iranu skupaj. Med najnovejšimi žrtvami so novinarji enega najstarejših turških časnikov Cumhuriyet. Med aretiranimi je denimo novinarska legenda Aydin Engin, tudi znan dramatik in pisatelj ...
Država je zablokirala kar 114.264 spletnih strani. Cenzurira tviter in druga družbena omrežja. Po tej statistiki je zdaj prva na svetu (na tem mestu je prehitela Rusijo). Ujetnike v zaporih po podatkih Human Rights Watcha zlorabljajo, posiljujejo in mučijo. Vsa država je postala nekakšen talec Recepa Tayyipa Erdogana in njegovih slepih lojalistov, ki državo načrtno pehajo v državljansko vojno.
Ertuğrul Kürkçü je že pred zdajšnjim maščevalnim pohodom Ankare svaril, da Erdogan snuje novo krvavo vojno proti Kurdom, ki vsej Turčiji ne bo prinesla nič dobrega. Ogromna večina Turkov namreč še vedno dobro pomni 40.000 žrtev spopadov med vojsko in Kurdi, ki so trajali leta in leta. Zato spomni na zaprtega voditelja prepovedane Kurdske delavske stranke PKK Abdullaha Öcalana, ikono boja za pravice kurdskega naroda. Ta je že takoj po aretaciji leta 1999 - prijeli so ga s pomočjo ameriške Cie in izraelskega Mosada - predlagal premirje, ki je trajalo kar pet let. Najdlje doslej. Vodja PKK je takrat v imenu miru predlagal, naj se dve »mirovniški skupini«, sestavljeni iz borcev PKK, v znak pripravljenosti na mir vrneta v Turčijo. To se je potem v resnici zgodilo. Toda turške oblasti so mirovnike pri priči aretirale in ti so še zdaj v zaporih.
Na dlani je, da turška stran preprosto noče ureditve kurdskega vprašanja in ne miru. Praksa to jasno dokazuje. Uradna Ankara Öcalanovih pobud in ponujene roke sprave ne jemlje resno. Zaradi nasilja, ki je izbruhnilo po že omenjenem petletnem premirju, je leta 2006 predlagal novo prekinitev ognja. Toda oblast je njegovo ponudbo resno sprejela šele leta 2009, ko so se v Oslu vendarle začela tajna pogajanja med PKK in predstavniki turške vlade. Trajala so dve leti, vendar brez konkretnih premikov.
Leta 2013 se je začel tako imenovani Imrali mirovni proces (po zaporu sredi Marmarskega morja, kjer je zaprt kurdski voditelj), ki pa je le prinesel nekaj novega. Na zadnji dan lanskega februarja so turški in kurdski predstavniki v palači Dolmabahçe podpisali dokument, ki naj bi pripeljal do miru. Toda že kakšen teden zatem, bilo je marca lani, je predsednik Erdogan razveljavil doseženo. Izjavil je, da ne bo nobenih pogajanj, ker ni kurdskega vprašanja in ne mirovnega procesa. In julija lani, dober mesec po (prvih lanskih) parlamentarnih volitvah, je PKK napovedal novo vojno, ki ji očitno ni videti konca.
Ertuğrul Kürkçü zato pravi, da to ni vojna proti Kurdom, ampak pravzaprav vojna proti Turčiji. Erdogan jo je napovedal svoji lastni državi. Toda Kurdi nočejo te vojne. In PKK tudi ne, zato v njej ne sodeluje z vso močjo. Toda kljub temu so lanski in letošnji spopadi v Kurdistanu na jugovzhodu Turčije zahtevali veliko žrtev. Že nekaj tisoč. Zlasti med civilisti. Ponavlja se zgodba iz prejšnjih let, ko so turške vladne enote v brutalnih napadih brez vsakršnega razloga pobijale nedolžne civiliste. Oblegana so bila cela mesta in vasi: Varto, Semdinli, Farqin, Yukekova, Nusaybin, Silopi, Sirnak ...
Evropska unija pa ob katastrofi, ki se dogaja v Turčiji, znova zgolj previdno molči. Tako kot je molčala tudi ob vseh drugih evropskih katastrofah in tragedijah zadnjega časa. Še posebej v času morije v nekdanji Jugoslaviji. Evropski politiki v udobnih pisarnah v Bruslju in v svojih prestolnicah zdaj samovšečno pišejo zgolj pogumne tvite o tem, kako je Turčija grobo prestopila še eno rdečo črto (ob aretaciji novinarjev in kurdskih poslancev na primer), naredijo pa ne nič. Iz sebičnega zadovoljstva, ker Erdogan v Turčiji še vedno gosti tri milijone sirskih beguncev. Toda ko bo Ankara začela pobijati in zapirati svoje ljudi, takrat v Evropo ne bodo silili samo Sirci, Iračani in Afganistanci, ampak tudi na milijone prestrašenih in obupanih Turkov. Kaj bodo pa takrat ukrenili neodločneži v Bruslju?
