Tiskane izdaje
Julija bo minilo osemdeset let, ko so španski nacionalisti, politični dežnik za konservativne dele družbe, od katoliških Carlistov do fašističnih falangistov, z državnim udarom začeli rušiti levo vlado v Madridu. Medtem ko sta nacistična Nemčija in fašistična Italija imeli generalko za drugo svetovno vojno, se je skoraj 40.000 prostovoljcev iz več kot petdesetih držav odpravilo v mednarodne brigade, na branike demokratično izvoljene španske vlade. Prišlo je tudi okoli 2.800 Američanov, ki so se borili v brigadi Abrahama Lincolna. Konec prejšnjega meseca je umrl Delmer Berg, stoletnik iz Kalifornije, zadnji še živeči španski borec iz ZDA.
Španska državljanska vojna je bila krvav uvod v kasnejšo veliko svetovno morijo, ki se je začela le nekaj mesecev po njenem koncu. V treh letih trdih bojev in ideoloških masakrov je umrlo več kot 400.000 ljudi, med njimi 750 Američanov, večina preživelih je bila ranjenih. Tudi Berg, ki je do konca življenja v jetrih nosil košček fašistične granate. Njegov življenjepis se bere podobno, kot so se brali življenjepisi jugoslovanskih španskih borcev. Rojen je bil v revni kmečki družini, ki je z vso težo občutila veliko gospodarsko krizo, zato je kot najstnik moral končati šolanje in pomagati očetu pri delu. »A ne rabiš šole, da ugotoviš, kaj se dogaja, dovolj je sedeti na kmetiji in opazovati okoli sebe,« je dejal v intervjuju pred dvema letoma.
Kot 21-kletni pomivalec posode v hotelu in član sindikata je 1937 v Los Angelesu opazil plakat, ki je pozival k boju proti fašizmu v Evropi in vstopu v mednarodne brigade. »Nisem hotel doseči česa velikega, všeč mi je bila zamisel, da bom pomagal ljudem,« je pojasnil svojo odločitev in novembra lani v enem svojih zadnjih intervjujev dejal, da »sem bil delavec, bil sem kmet, podpiral sem španske delavce, zato se jim hotel pomagati«. Po vrnitvi se je pridružil ameriški vojski in služil tudi med drugo svetovno, v protiletalski enoti v Novi Gvineji.
Naivneži in idealisti
Ameriški španski borci so bili večinoma pripadniki komunistične stranke, vanjo jih je bilo včlanjenih skoraj tri četrtine. Prihajali so iz vseh plasti družbe, od rudarjev, tovarniških in pristaniških delavcev, pa do gledaliških akrobatov, rabinov, vse do sina nekdanjega guvernerja Ohia. »V svoji iluziji o Sovjetski zvezi so bili seveda globoko naivni. Toda borili se niso za Sovjetsko zvezo, borili so se za Španijo,« pravi Adam Hochschild, ki pripravlja knjigo o Američanih v španski državljanki vojni. Čez ocena je odšlo tudi 75 prostovoljk, večinoma kot medicinske sestre.
V vojni je sodelovalo 85 temnopoltih Američanov, saj so boj proti fašizmu dojemali tudi kot boj proti rasizmu in za svojo osebno svobodo. V tistem času jim domovina ni priznavala nekaterih osnovnih človekovih pravic in državljanskih svoboščin. »Ko je (temnopolti komunist) Oliver Law 1937 postal poveljnik celotne brigade Abrahama Lincolna, so v istem letu v Misisipiju linčali dva temnopolta Američana. Bili smo prva rasno mešana ameriška vojaška enota,« se je Charles Nusser, eden od »ameriških špancev«, v filmu Nevidni heroji (Invisible Heroes: African-Americans in the Spanish Civil War) ponosno spominjal časov enotnosti.
Navdih za vnuka
Berg se je med v ameriško komunistično partijo včlanil šele po vrnitvi iz Španije in njen član ostal do smrti. Tudi med rdečim preplahom, ameriškim protikomunističnim lovom na čarovnice, ki ga je po koncu druge svetovne vojne utelešal konservativni senator Joseph McCarthy. Za lokalni tednik je dejal, da je bil eden najbolj ponosnih trenutkov v življenju, ko je njegov vnuk v poslovilnem govoru ob koncu srednje šole dejal »Moj dedek je moj navdih. In je komunist!«.
Politično aktiven je ostal vse življenje, bil je edini beli član lokalne podružnice organizacije za pravice temnopoltih NAACP, boril se je proti vojni v Vietnamu, jedrskemu orožju in ameriškem rovarjenju po Srednji Ameriki. Pred upokojitvijo je delal kot kamnosek, z ženo pa sta ob vznožju gorovja Sierra Nevada živela v hiši, ki jo je postavil iz tamkajšnjega kamenja in recikliranega lesa. »Malo me skrbi, saj pri 99 lahko umreš vsako minuto, jaz pa imam še toliko stvari, ki bi jih rad počel,« je lani dejal za The New York Times Magazine.
Vojak vojaku
Ameriške španske borce ponavadi pozabijo prišteti v »najboljšo generacijo«, ki je odrasla med veliko krizo in se nato borila v drugi svetovni vojni. Ernest Hemingway, ki je takrat poročal iz španske vojne, je zapisal, da nihče ni bolj častno odšel v zemljo, kot tisti, ki so umrli v Španiji. »Berg je svoje življenje zastavil za izgubljeno stvar, za ljudi, ki so bili zanj tujci, a je čutil obvezo do njih in jih ni pustil na cedilu. Nato se je vrnil domov in se stvari, v katere je verjel, boril vse svoje dolgo življenje,« je se je v četrtek nanj spomnil konservativni republikanski senator John McCain.
Veteran iz Vietnama, ki je šest let preživel v vojnem ujetništvu, v katerem so ga mučili pripadniki komunističnega vietkonga, pravi, da ne verjame v večino stvari, v katere je verjel Berg. A verjame v besede angleškega pesnika Johna Donna, da »noben človek ni otok, popolnoma sam zase«, ampak je del celine in da »smrt slehernega človeka vzame del mene, ker pripadam človeški vrsti«. Tako kot je Berg. Ki je razumel komu zvonijo španski zvonovi. Zato mu je McCain salutiral v slovo. Star vojak staremu vojaku.
